Ostalo - ostalo

(Odlomki iz popisa mojega potovanja po Dolenjskem. Fran Pire.) SLOVENSKI NAROD, ŠT. 46, 1909 

Zapuščena, kakor naša Dolenjska sploh, leži ob začetku Kočevske proge, stisnjena v ozko zibelko dveh vzporedno tekočih gorskih reber, romantična Kopanjsko-račenska kotlina, ali morda bolje rečeno – Radenska dolina. V ti dolini se nahaja prava domačija virja dolenjske reke Krke.

Virje Krke, že samo na sebi polno prirodnih skrivnosti, ki bodo prej ali slej odločevale usodo celega toka reke od izvira pri vasi Krka do izliva v Savo, med Brežicami in Krško vasjo, jo menda splošni javnosti eno najmanj znanih na celem Kranjskem. Zato morda marsikomu, posebno pa Dolenjcem in potnikom, vozečim se po Kočevski progi, ustreženi, ako z nastopnimi vrsticami nudim kratko začrtano sliko o Radenski dolini in njenih prirodnih skrivnostih.

Radenska dolina je pravzaprav le podaljšani, do Šmarja segajoči, na severozapadno Št. Jursko kot postransko dolino se spajajoči glavni rokav Velike - Upeljske (Grosupeljske) kotline. Od le te po železniškem nasipu kočevske proge (pod Slivnico) ločena, sega kot dolina zase v jugozapadni smeri koncem Male Račne do Polic, ki tvorijo nekak sklep obeh ju oklepajočih gorskih rebri. Dolžina ji je 6 km; povprečna širina le 1 k m. Smeri je skoraj pravilno severovzhod-jugozahod. Kakor ves dolenji del Velike-Upeljske kotline, je tudi vsa ta dolina drugo malo ljubljansko barje, oziroma še bolj kot to, skozinskoz s talno vodo prepojena. Od Boštanja doli do Kopanja ima vsled tega tudi ime: »Mokrine«. Z nebroji globoko zarezanih strug in čudovito vijugastimi kotanjami obdani svet je po večini neobdelan. Le od Kopanja naprej do Zatočnih jam« se vidijo sem ter tja iz prejšnjega močvirja preustrojene njive. Drugače pa je vsa ostala s komaj užitno travo prerasla zemlja prepuščena usodi vsakoletnih velikih poplav.

Desno nad njo se dvigajoča gorska črta, sredi katere pelje železni tir (postajice Predole in Čušperk) domačini obče imenujejo Jelovec. Raz jugozapadni zadnji vršac te gorske črte zro razvaline zgodovinskegra gradu gospodov Čušperskih resno doli v globoko kotlino.

Nasprotno gorovje nima skupnega posebnega imena. Zato pa obilico imen pojedinih parcel, kakor: »Desetaki«, »Cerje«, »Na Repnici«, »Pod Ključem«, »Pivka« itd. Največ parcel pa nosi ime »Bukovje«.

Zgodovinsko znamenit bi bil »šmohor« (o.p. na Novljanovem borštu), t.j. velika skalnata duplina blizu vasi Zagradec, kjer je bilo ob časih turških in tudi še francoskih navalov, glavno skrivališče ondotnih selanov. Je pa v taki goščavi skrit, da g a brez vodnika ne najdeš.

Kot posebnost Radenske doline je sredi nje stoječi brdoviti otok »Kopanj«, na katerega prijaznem vršacu se nahaja farna cerkev in župnišče, nekoliko nižje zdolej na rebri, pa lična nova šola. Kopanj nudi krasen razgled po celi dolini naokrog, a naj krasnejši dalekogled uživaš n. pr. na večer na gorenjske snežnike. O imenu »Kopanj«, se je, če se ne motim v »Slovenskem Narodu« že razpravljalo. Na svojih obiskih te doline, sem prišel do štirih razlag o imenu »Kopanj«.

- Otok je spodaj okrog in krog poln požiralnikov in vsadov. Te vse je voda »izkopala«. To bi bil prvi »Kopanj«.

- Drugi se »koplje« v vodi stoječi ob najmanjšem povodnji, okrog otoka.

Tretji se ima zahvaliti svoji podobi: »kopi« (kopa).

- In četrti je prišel do tega imena, iz zahvale, da so na njegovih rebrih »kopali« pesek, gramoz itd.

Vsak, kdor je šel gor kopat, je dejal : grem na »Kopaj«. No, iz vsega tega najti pravo, to prepuščam rade volje veščakom v razlagi krajevnih imen. Zame je le toliko gotovo, da je bil ta otok svoj čas v tesni zvezi z obema gorama, da ga pa je s časoma prodirajoča voda sprva zgorej izločila, naposled pa tudi na vse strani na zdolej izkopala.

To tudi še sedaj traja in bo trajalo tako dolgo, dokler bo ves Kopanj popolnoma v močvirju pokopan. Temu pa je še dolgo, dolgo, zato si med tem prav komodno mimogrede do Zatočnih jam še preje seznanimo z virjem Krke. Iz katerih in koliko pritokov sestoji to virje, tega danes še ne morem določno izreči, ker s preiskavo postranske doline (Ponova vas - Št. Jurje) še nisem gotov. Doslej znanih mi je 8 pritokov in sicer: »Bičje«, (od J^narja) ; Stari Breg, ali Grosupeljska, (Koren - Grosuplje), »Medvejca« in Polomšica, ali Polanšica (izpod istoimenih hribov okoli Št. Jurja) : »Zelenica« (izvira pod postajico Predole, že ob vznožju doline same) : Kopanjski studenec : Račna (izvira pod imenom »Šica« pri M. Račni) : »Slokovec« zadnji pritok Račne pred izlivom v Zatočne jame). Pritoki izpod Šmarja in Št. Jurske doline (pravzaprav med D. Slivnico in Ponovo vasjo) se združujejo koncem ločnice Velike-Upeljske in Radenske kotline, v takozvanem »Grosupeljskem resju«. Vsled pomanjkanja padca v smeri nadaljnjega teka po Radenski dolini zaostaja vodovje sredi med obema dolinama ter tvori pravcato močvirje.

Seljani ob tem močvirju so dostikrat žrtve raznih epidemij, zlasti pa legarja (https://www.google.si/#q=bolezen+legar&*), katerega pravo gnezdo tiči baš v tem močvirju. Kar zmore vode odteči, se združi pod železniško progo v večjo strugo, ki pošilja svojo vodo potom velikih vijug mimo vasic Mlačevo (Mlake) do mlina pod Boštajnskim gradom. Tam se ji pridruži Stari Breg. V taki družbi potuje potem pod imenom »Dobravka« doli po »Mokrinah«, mimo vasi Zagradec, kjer je navadno zelo opeta in globoka. Pod Zagradcem pa se polagoma konča njen nadzemeljski tok. Posejanih je tu na vseh koncih in krajih nešteto »retij«, »retjic«. Malim jezerom podobnimi kotlinami, požiralniki, bljuvalniki ter novimi usadi. Prav, kakor drugo Cerkniško jezero. Kam gre vsa ta voda, to je še danes odprto vprašanje.

Velik del te vode — to je gotovo — ostane v dolini in sicer v globokih podzemeljskih rezerovarjih, iz katerih si potem po rovih išče odtoka proti ob vsem bregu prepreženimi požiralniki in od tod doli do glavnih zatočnih jam. Ker pa so nabiralniki vsled premalega padca vedno napolnjeni, in ker pride tudi od desnega brega to smer ter od jugozapadnega kota v nasprotni smeri (Radna) tudi še voda drugih pritokov (ponikalnic), je naravno, da se vsled zastajanja vrhnih odtokov dviga tudi spodnja gladina do vrhne zemeljske plasti. Posledice tega notranjega procesa leže po vsej dolini v markantnih pojavih pred nami. Voda brizga kviško izpod zemlje in na več mestih se celo zgodi, da teko taki, malim studencem podobni curki navzgor, torej nazaj proti vodnemu telcu. Pa jim pridejo drugi v naravni smeri tekoči studenci nasproti in na točki glavnega križišča nastane vrtinec.

Svoj čas se pojavi na takih mestih nova kotanja, nova useda, nov požiralnik, ozir. tudi bljuvalnik. Tam pa, kjer so se ti pojavi že davno dovršili, najdemo že globoke, nerodno zaokrožene kotanje, ki v globočini 1—2 m kažejo čudovito razjedeno skalnato ogrodje, dostikrat okamenelemu kostenjaku velikih živali podobno. Če ne že nad, gotovo pa ne globoko pod tem ogrodjem zazreš zelenkastomodro gladino podzemeljske vode. Domačini ob ti dolini ne pravijo zastonj, da vsa dolina s pogorjem vred plava nad velikim podzemeljskim jezerom, ki sega tja doli do izvira Krke, oziroma na jugozapadno stran notri do Dobrepoljske kotline, o kateri se domneva, da je bilo svoj čas drugo sedanje Cerkniško jezero na Kranjskem. Ko sem nekaterikrati zasledoval posledice povodnji po ti dolini, sem zlasti kmalu po veliki poplavi zašel na mesta, kjer se mi je zemlja pod menoj kakor kakov splav nad vodo zazibala, pri tem pa se je daleč naokrog čulo zamolklo bobneče, ne baš prijetno grgranje vode. Po mojih, kot lajik, seveda ne merodajnih mislih, so kotline: Dobrepoljska, Lučenska ter Velika Upeljska še danes podzemeljsko zvezane z ljubljanskem barjem in to ne glede na šmarsko brdo, ki navidezno zapira pot iz barja v Veliko Upeljsko kotlino ; le ta pa je, kakor smo že zgorej omenili, itak le podaljšek Radenske doline, Da sega tu zveza celo do Cerkniškega jezera, ozir. na ostali jugozapadni Notranjski kras, za to, kakor tudi prvo domnevo treba obširneje razlage. Takisto tudi o dejstvu, da so ravno omenjene kotline nastale vsled prodiranja nekdanjega visoko stoječega jezera na ljubljanskem barju in sicer najbrže, še predno je to jezero s pomočjo od nasprotne strani po Veliki Gorenjski-Ljubljanski kotlini prodirajočimi vodami (jezerom) raztrgalo sedanjo preseko med Rožnikom (šišenskim hribom) in Ljubljanskim gradom in Golovcem (sedaj Grubarjev prekop) itd.

Toda vrnimo se zopet nazaj k povirju Krke. Krajevna lega in sestava površja zabranjujeta prosti odtok iz raznih, zgorej naštetih pritokov, združenemu virju Krke. Vsled ravno omenjenih ovir je vsa ta velikanska množina vode primorana si iskati globoko pod zemljo svoj odtok.

Le tako si je razlagati, zakaj se je tudi onostran nad Radensko dolino se vzpenjajočega pogorja se nahajajoči izvir Krke sčasoma tako znižal, da sedaj viri Krke bruhajo globoko izpod tal na kvišku, dočim si je preje Krka iskala iztok iz veliko višje stoječe jame.

Kolikor bolj pa bo splošno poglobljenje ob povirju v Radenski dolini napredovalo, tolikanj bolj se bo ali polagoma, ali pa vsled vpliva večjih potresov ,tud' naenkrat znižal tudi izvir Krke v dolino enakega imena. In tedaj bo tudi Krka, počenši od izvira, polagoma naprej postala to, kar je ob njenem virju v Zatočnih jamah že danes, namreč: ponikalnica. Temu novemu pojavu pa se pridruži druga stara prikazen : Suha Krajina se tudi v ta del danes še vode bogate Dolenjske razširi. Krka bo tekla podzemeljsko in prišla še le tam na svitlo, kjer bo padec terena v isti visočini, kakor bo stalo istočasno površje na virju, oziroma ob izviru.

Kdaj se to zgodi, kdo ve? Zgodi se pa gotovo! Velike vodne jame od povirja do izvira nas s svojimi ogromnimi znaki erozije ter z globoko v skalovje zarezanim vpoglobljenjem (korozija) že sedaj resno opominjajo, da že sedanji rod prične na vsi črti sistematični boj proti usodi negotove bodočnosti.

Ni pa tudi izključeno, da se še pred udejanstvenjem te usode porodi drugi še usodepolneji pojav: da se namreč podero že sedaj zelo razjedeni stropi omenjenih jam, in da na njih mestu nastanejo globokim lijakom podobni kotli, katerih spodnji del s svojo težo popolnoma zapre še sedanji nedostatni odtok med virjem in izvirom.

Prva neizogibna posledica pri takem pojavu — in naj se to dovrši spočetka tudi le v eni danes še visoko vzbočenih jam, bi bila, da na ta način zaprta voda, i zlasti ob povodnji, bruhne nazaj in da tvori po kotlinah povirja toliko časa veliko poplavo, dokler si voda ne poišče novega odtoka. Dočim bi bila Velika Upeljska ter Radenjska kotlina popolnoma preplavljena, bi bila onostranska kotlina pri izviru Krke na površju najbrže popolnoma ali vsaj deloma osušena ; del Krke bi se pretakal le globoko po še ohranjenih podzemeljskih rovih.

Komur se te domneve zde izrodek fantazije, naj se pouči na licu mesta Notranjskih voda (Raka, Pivka itd) ali na Primorju, kjer danes vrhni tek nekdanjih velikih rek najdejo le še v strmoglavih globočinah in značaju podzemeljskih rek. Pri značaju in sestavi kraševitega sveta, kamor spadajo tudi tu omenjene dolinske kotline, bo tudi strokovnjaku težko določiti, ali naj se prištevajo ravno označene domnevne katastrofe že v doglednemu času, ali le pozni, za nas še nedogledni doti ravno ker tega ne moremo določiti, je že sedaj naša dolžnost, da se postavimo z orožjem moderne tehnike in znanjem geologije ter hidrologije odločno v boj napram prirodnim elementom. Ta boj je tembolj aktualno gospodarskega pomena, ker je dolina vsled nerednega vodnega odtoka te danes vsa razpokana, razjedena ter izpodkopana ; ker nas vsak čas, polje in travnike uničujoči globoki usadi že danes opozarjajo, da se sedanje naličje te kotline sčasoma popolnoma spremeni v globoko brezprsteno kotlino, ki bo spomladi in ob neurju preplavljena s presihajočim jezerom, in ko se to odteče, kazale strašno razjedena ogrodja spodnjega kamenja, pod katerim si bo povirje iskalo svoj podzemeljski odtok. V miniaturi se ta proces že sedaj vidoma, če tudi polagoma vrši.

Zato je že za slednji aktualni pojav nujno potreba zasnovati regulacijski načrt, temeljem približno sledeče vsebine : Osušenje skrajno nezdravega močvirja (od Šmarja-Št. Jurja do Radne); zareza glavnega kanala ali vsaj prerez nerednih vodnih strug; iztrebljenje glavnih požiralnikov ter razstrelitev medsten glavnih rovov v Zatočnih jamah; razširjenje izvira v Krški dolini, z istočasno utrditvijo spodnjih tal izvira in struge; visok nasip ob glavni strugi.

Pri vsem tem pa je upoštevati tudi sosednjo Lučensko dolino, ki je stala deželo že dokaj lepih tisočakov pri zgradbi velikega požiralnika, ki pa dolini več škoduje, nego koristi. Podrobno v meritum tega načrta se tukaj seveda tudi kot laik ne morem spuščati.

Zato h koncu le še kratek splošni pogled na to dolino. Ponosni grad Boštanj ob začetku in slikovit otok Kopanj sredi doline, nudi celoti te ozko med dvema gorama zajezene kotline, zlasti ob poletnem času, še bolj pa ob veliki povodnji, nekak nenavaden romantičen vtis. »Dobravka,« koncem vasice Zagradec, po »retjih«, »retjicah« ter v požiralnike ponicujoča, se prikaže sredi doline po kotanjam in vijugam slični neredni globoko v zemljo zarezani strugi zopet na dan. Blizu Kopanja se ji pridruži »Zelenica«, o kateri se domneva, da je v zvezi s Cerkniškim jezerom. Pod postajico Čušperkom, ozir. pod vasjo Mala Radna, privreva iz globoke kotanje »Rašica«, ki ponicuje v Ponikvah pri Rašici (Trubarjeva rojstna vas), teče pod Dobrepoljsko kotlino preko »Polic«, in pri Račni (pod Kasto) najprvo pod imenom »Sica« (Sušica) na dan, pa spremeni tudi to ime tukaj, ko dospe do prve žage, kjer se ji pridruži odtok malega, a globokega jezerca, v zadnje vodopisno ime »Račna«. Po en četrt urnem teku se Radna izliva v prvo, nasproti ji prihajajoča Dobravka pa v drugo Zatočno jamo, kjer si združeni iščeta odtok po tretji jami »Viršnici«, na katere koncu tvorita globoko jezero.

Te jame, v zvezi z nebroji drugih v bližini se nahajajočih kraških [pojavov, pa krijejo glavne prirodne skrivnosti Radenske doline. Z njimi se seznanimo morda ob kaki drugi priliki.

S5 Box