Gasilstvo v okolici

Ogenj in voda sta večna spremljevalca človeka že iz pradavnine – na eni strani predstavljata osnovo za življenje in preživetje, na drugi strani pa ga prav ta dva najbolj ogrožata. V novejšem času pa so se jima pridružili še nekateri …  

A preskočimo teh nekaj milijonov let in na hitro pokukajmo v srednji vek v naših krajih, kako so se poskušali ljudje zaščititi predvsem pred požari, pa tudi drugimi nesrečami! Osnovne organizacije nad tem so prevzemali posamezni cehi, ki so na primer v vsakem mestu postaviti vsaj po dva moža za gasilsko službo, ki sta morala biti v stalni pripravljenosti.

 

Cehi so morali skrbeti tudi za primemo gasilno orodje: lestve, sekire, vedra, vrvi ... Veliki požari po mestih pa so srednjeveškim knezom in vladarjem povzročali velike skrbi. Da uredijo požarno službo in omejijo požare, so pričeli urejevati požarno policijo s požarnimi, odnosno gasilnimi redi.

Avstrijci so bili med prvimi. Cesar Rudolf je izdal leta 1278 prvi gasilni red. Najobširnejši gasilni red pa je izdala cesarica Marija Terezija v letu 1759.

1785 –  je izšel naslednji gasilni red na bivšem Kranjskem. Le-ta je bil napisan v stari slovenščini.

1825 –  je bil napisan spet nov požarni red z naslovom OGNJ GASITNI NAVOD ALI NAREDBANJE OGNJ GASITI, ki je bil preveden iz nemščine. Z novim požarnim redom so poostrili prejšnje gradbene uredbe in predpise ter določili, da 'vodijo požare' predstavniki oblasti. Vseboval je tudi določila, s katerimi so ustanovili gasilske skupine. Od teh je ena oznanjala ogenj po bližnji in daljni okolici, druga je skrbela za dovoz vode, tretja je pripravljala gasilno orodje in opremo, četrta je gasila goreča poslopja, peta je reševala imetje pogorelcev in ga čuvala na določenem kraju.

1869 –  je bilo v Metliki ustanovljeno prvo gasilsko društvo, že naslednjega leta pa v Ljubljani, nato v Laškem, na Ptuju, v Mariboru in Celju.

1881 –  15. 9. sta cesar Franc Jožef in ministrski predsednik Tauffe objavila »Postavo o požarni policiji in požarni straži« za deželo Kranjsko, ki je določal, da mora v strnjenih naseljih z vsaj 50 hišnimi številkami župan poskrbeti za organizacijo gasilske straže. V veljavo je stopil leta 1986.

1888 –  Dve leti po izdaji Merharjevega slovenskega Vadnika je 1888 Franc Doberlet 6. 5. ustanovil »Deželno zvezo gasilskih društev na Kranjskem« po zgledu koroške in štajerske zveze. Vendar se je v to zvezo od 46 gasilskih društev vključilo le 26. Istega leta se je Deželna zveza gasilskih društev na Kranjskem preimenovala v Zvezo prostovoljnih gasilskih društev na Kranjskem, ki je istega leta začela izdajati tudi strokovno glasilo Gasilec.

1898 – V Gasilcu je objavljen obrazec enotnih pravil za prostovoljna gasilska društva.

1906 – Zveza prostovoljnih gasilskih društev Kranjske je že štela 129 društev (29 jih ni bilo vključenih).

1911 – Ustanovitve žup (oziroma gasilskih zvez) - Zvezo prostovoljnih gasilskih društev Kranjske je vodil Franc Doberlet. Zveza žup je bila organizirana kot Okrajna zveza (župa).

1913 – V organiziranju Slovenske deželne zveze prostovoljnih gasilskih društev je od 7. 11. čutiti kritične razmere, ki so se pokazale v tem, da se je sicer 130 društev vključilo, 56 društev pa je izstopilo, kar je povzročilo, da so zaradi pravil morali razpustiti tudi nekaj žup. Kranjsko deželno gasilsko zvezo pa je vodil Anton Belec. Tudi zaradi tega je nastopilo obdobje, ko so posamezna društva v našem okolju čakala po več let, da so bila vpisana v register društev, na ravni zvez in deželnega zbora pa je bilo izrečenih in zapisanih kar precej hudih obtožb.

1914 – 1. 8. je bila v naših krajih mobilizacija, nato se je začela prva svetovna vojna, ki je v gasilstvu pustila veliko razdejanje, ponekod pa so pobrali kar precej orodja, še posebej kovinskega (baker, medenino) za vojaške potrebe.

1914 – 1918 – Prva svetovna vojna

1918 – 29. 10. se je zaključila 1. svetovna vojna, nato je 1. 12. nastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. S tem so bile ukinjene tudi deželne gasilske zveze. Zato se začeli s pripravami na organizacijo nove slovenske gasilske zveza že 15. 12.

1919 – 31. 5. in 1. 6. je bil prvi občni zbor »Jugoslovanske gasilske zveze Ljubljana« v Žalcu. Z izvolitvijo 11-članskega odbora je na čelo te zveze stopil Fran Barle. Iz naših gasilskih društev tedaj ni bilo nikogar med vidnejšimi nosilci posameznih funkcij (Vinko Ogorelec je bil takrat načelnik na Škofljici.) Na zboru so ukinili stare deželne zveze in sprejeli nova pravila. Delno so jih povzeli po starih avstroogrskih pravilih, nekaj pa po čeških zgledih. Osnutek pravil je pripravil Fran Barle. Objavljena so bila v glasilu Gasilec, 20. 4. 1920. Sprejeli so gasilski pozdrav Zdravo in geslo Na pomoč!

1921 – 9. 7. sta imela predsedstvo in odbor Jugoslovanske gasilske zveze skupno sejo (ponovno) v Žalcu, kjer so razpravljali o razdelitvi nekaterih gasilskih društev ter o novih sprejetih gasilskih župah.

1924 – Za delovanje društev je oblast zahtevala tudi precej natančno administracijo: vložni zapisnik, zapisniki sej in zborovanj, blagajniško knjigo, inventarni izkaz, pet različnih izkazov članstva, zapisnike nastopov, vaj, požarov, seznam požarov, dnevnik, člansko sprejemnico, člansko izkaznico, izkaznica za polovično vožnjo po železnici, pooblastila za društvenega odposlanca, pooblastila za župnega odposlanca in društveno razvidnico.

1925 – Jugoslovanska gasilska zveza Ljubljana, ki je pokrivala celotno takratno slovensko ozemlje, je štela 457 društev, 31 žup in 15.000 članov (v primerjavi z danes je to več kot desetkrat manj če tudi upoštevamo drugačne meje ozemlja Slovenije).

1929 – se je začelo obdobje diktature, Kraljevina SHS pa se je preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo.

1933 – 15. 7. je kralj Aleksander podpisal Zakon o organizaciji gasilstva. Zakon je ukinil gasilska društva. Namesto njih je dovoljeval le gasilske čete. Ukinjena je bila tudi samostojnost gasilskih organizacij. Upravo Jugoslovanske gasilske zveze so 10. 12. preimenovali v Gasilsko zajednico Dravske banovine, vodstvo pa je imenoval minister za telesno vzgojo naroda. Izvolitev osrednjega in nadzornega odbora gasilskih zajednic je potrjevala Gasilska zveza kraljevine Jugoslavije v Beogradu. Izvolitev župnih uprav je potrjevala novoizvoljena in potrjena uprava zajednice, izvoljeni upravni in nadzorni odbor gasilskih čet pa uprava gasilske župe.

Po tem zakonu se je Jugoslovanska gasilska zveze preimenovala v Gasilsko zajednico Dravske banovine, ki je trajala vse do druge svetovne vojne. Zakon je v 100 členih podrobno določal organizacijo gasilstva, splošna določila in finančna sredstva. V organizaciji je do podrobnosti določal delovanje gasilskih organizacij, tako da niso bila več potrebna društvena pravila.

Zakon je že v 2. členu določil, da organizacijo gasilstva sestavljajo: gasilske čete, gasilske župe, gasilske zajednice, gasilska zveza Kraljevine Jugoslavije. V 3. členu pa pravi: »Na ozemlju Kraljevine Jugoslavije smejo obstajati gasilske čete z naslednjimi nazivi, in to: 1. prostovoljne, 2. industrijske in zavodske, 3. poklicne (profesionalne), 4. občasne.«

Zakon je prostovoljni gasilski četi določil, da jo upravljajo skupščina, upravni odbor, poveljstva in nadzorni odbor.

»Zakon o organizaciji gasilstva je naložil tudi našemu gasilstvu nove naloge. Poleg nacionalnega in prosvetnega dela še tako zvano pasivno obrambo, t. j. obvarovanje civilnega prebivalstva pred napadi iz zraka in njih posledicami. Sem spadajo: sodelovanje gasilstva z vojaštvom pri napadih, obramba pred njimi, pouk o strupenih plinih, o uporabi protiplinskih mask, o vedenju prebivalstva pri napadih iz zraka, uničevanje strupenih plinov, obramba proti napadom z vžigalnimi bombami, organizacija hišnega gasilstva itd.

Kot nepolitična organizacija nudi naše gasilstvo odpor proti vsakemu poskusu zlorabe po raznih političnih sistemih. S tem pa nočemo reči, da bi se gasilstvo ne smelo pridružiti splošnemu narodnemu gibanju po boljših eksistenčnih pogojih. Saj je gasilstvo vzraslo iz naroda. Gasilstvo mora živeti po volji naroda.«

Ime prostovoljna gasilska četa se je obdržalo vse do leta 1948.

1936 – je bil izdan začasni samaritanski predpis za delovanje prve pomoči pri PGČ-jih.

Novembra se je oblasti polastila Jugoslovanska radikalna zajednica (JRZ), ki je zamenjala vsa vodstva gasilskih in drugih organizacij. Razrešeni funkcionarji so se pritožili na sodišče, vendar niso nič dosegli. V vodstva gasilcev so postavili funkcionarje, ki v glavnem niso bili gasilci ali pa niso bili sposobni za te odgovorne funkcije.

1938 – Z ustanovitvijo Gasilske šole v Ljubljani so začeli izvajati poveljniške izpite.

1940 – Nemčija, Italija in Japonska so 27. 9. podpisale trojni pakt.

1941 – 6. 4. se je v Jugoslaviji začela druga svetovna vojna.

Na začetku vojne so bili v gasilskih četah predvsem starejši člani, določila pa jih je občina. Ta je skrbela tudi za njihovo strokovno vzgojo. 1. 11. so na območju Ljubljanske pokrajine, ki jo je okupirala italijanska vojska, Italijani izdali okrožnico o razpustitvi gasilstva, vse dolžnosti za gasilstvo vključno z blagajniškimi posli pa je vodil le poveljnik gasilske čete, ki je bil podrejen italijanskemu uradniku v Ljubljani.

1943 – Po kapitulaciji Italije 8. 9. so Nemci obnovili gasilske čete v Ljubljani in njeni okolici ter jih vključili v protiletalsko zaščito. Gasilski inšpektor ing. Franc Dolenc je opisal razmere v gasilskih četah: »… največ trpijo … zaradi zasedbe gasilskih domov. V več primerih je bila odvzeta tudi zaloga bencina in deli opreme ali uniforme. Zato je razumljivo, da pri četah ni več pravega veselja do gasilskega dela … Od stanja bivše dravske banovine smo izgubili 69,5 % članstva.«

1945 –  9. 5. (15. 5.) Konec druge svetovne vojne.

S5 Box