Krajevna zgodovina

Za uvod

Že iz tega zapisanega naslova boste lahko zaslutili, da se s tem območjem več kot pol stoletja dogaja nekaj nenavadnega. Strinjam pa se, da bi tu moralo biti veliko lepih fotografij in besedilo, ki bi kar vrelo od navdušenja nad naravo.

In zares je (bilo) lepo to kraško polje, ki tudi Radensko nikoli prej ni imelo v svojem imenu, pač pa le vrsto večjih ali manjših ledinskih imen, pa sem in tja kakšno poimenovanje po Mlačevcih, Slivničanih, Predolcih, Radenčanih, Zagradčanih in Žalcih, ki so bili lastniki v tem prostoru, nekateri že davno pred zemljiško odvezo, drugi pa pozneje. Več kompleksov pa so imeli še po drugi svetovni vojni v skupnem vaškem koriščenju, podobno kot na primer vaške komunščine.

Ljudje, ki so tisočletja živeli tukaj, so dobro poznali to naravo, vse njene prednosti in muhavosti. Poplave so bile skoraj vsako leto dvakrat – spomladi in v jeseni. Zato tega območja niso gnojili, saj gnoja niso imeli dovolj niti za na njive. Večino parcel so kosili le enkrat in še to precej pozno. Vedeli so tudi, da je treba pokošeno najmanj v treh dneh pospraviti.

Nobene, pa prav nobene, hiše niso zgradili nikoli tako nizko, da bi jo tudi zelo visoka voda poplavila - morda kakšno leseno gospodarsko poslopje, ali pa prostore, ki jih niso rabili za stanovanja? Bilo pa je na vseh vodotokih, ki so vijugali na tem območju, veliko mlinov in žag – v letu 1943 skupaj kar 29 v Grosupeljski kotlini. Nedvomno so poleg vrste meandrov in okljukov na potokih veliko pripomogli k upočasnjevanju poplavljanja.

Glede na to, da je to območje zdaj že štiri leta razglašeno za krajinski park, in zato, ker je iz Krajevne skupnosti Mlačevo na koncu ob določitvi meje tega območja ostala samo vas Zagradec v krajinskem parku, ostale tri pa ne, ga bom v tem prispevku imenoval Zagraško polje do meje s k.o. Račna, celega pa kar Zagraško-radensko polje. Pri nizanju zemljepisnih značilnosti se bom v nadaljevanju ustavil samo nekoliko na najbolj izpostavljenih področjih, ki veljajo za to območje in bližnjo vplivno okolico, kot so:

Od pradavnine DO 'GRADCA'

Širše območje naših krajev so ljudje poselili že zelo zgodaj. Območja boštanjskega holma in nad železniško postajo Veliko Mlačevo proti Brezju, vas Spodnja Slivnica, Gradišče nad vasjo in Zavrha, pa Kopanja, Limberka, Starega gradu nad Čušperkom in Ilove Gore ter Gatine, Plešivice in Žalne, so bila že močno poseljena v halštatski in latenski dobi (od 800 - 100 let pred Kristusom). Italsko-panonska meja je tekla čez Slivniško Gradišče in tako delila ilirska plemena na Labotice na severu in Japode na jugu. Ko so prostor zasedli Rimljani, so nekdanja ilirska naselja preimenovali, da so nato zvenela bolj rimsko, plemena pa so razdelili v province.

Za uvod!

Kmalu po izgradnji gasilskega doma so se v njem začele odvijati poleg gasilstva tudi druge pomembne dejavnosti kot na primer volitve in referendumska glasovanja za krajevno, občinsko in državno raven za vasi Lobček in Zagradec pri Grosupljem, v katerih povprečno živi skupaj okoli 250 volilnih upravičencev in okoli 330 vseh prebivalcev.

Samosvoja krajevna zgodovina Zagradca pa se po moji oceni začne šele leta 1972, ko so se naši starši odločili, da bodo začeli graditi vodovod mimo vseh planov in načrtov, ki so jih tedaj že četrt stoletja strogo nadzorovano lahko uresničevali samo za to »posvečeni«. Žal (ali na pa srečo!) takih v naši vasi, pa tudi na Lobčku, skorajda ni bilo. Še tisti pa, ki so bili, so bolj gledali zase kot za skupnost, občasno pa so (včasih tudi po direktivah z vrhov!) ideje o izboljšavah ali napredku zavirali ali pa obračali tako po svoje, da na koncu iz vsega ni nič nastalo.

S5 Box