Krajevna zgodovina

Od pradavnine DO 'GRADCA'

Širše območje naših krajev so ljudje poselili že zelo zgodaj. Območja boštanjskega holma in nad železniško postajo Veliko Mlačevo proti Brezju, vas Spodnja Slivnica, Gradišče nad vasjo in Zavrha, pa Kopanja, Limberka, Starega gradu nad Čušperkom in Ilove Gore ter Gatine, Plešivice in Žalne, so bila že močno poseljena v halštatski in latenski dobi (od 800 - 100 let pred Kristusom). Italsko-panonska meja je tekla čez Slivniško Gradišče in tako delila ilirska plemena na Labotice na severu in Japode na jugu. Ko so prostor zasedli Rimljani, so nekdanja ilirska naselja preimenovali, da so nato zvenela bolj rimsko, plemena pa so razdelili v province.

Poseben značaj so imeli dvori (hoffi), med katerimi so nekateri nastali v staroslovenski dobi takoj po razpadanju rimskega imperija. Prav tako gradnja kapele sv. Ane na samem griču v sklopu utrbe in nato manjše romanske »cerkvice« sv. Martina (nekaj časa tudi sv. Ane) na nekoliko bolj prijaznem jugozahodnem vznožju hriba kaže značilnosti 12. do 14. stoletja, ko so vzniknile krščanske korenine tudi v naših krajih.

Za vpogled v davno utrdbo na »Gradcu« imamo na voljo načrt in razmišljanje Konrada Črnologarja iz leta 1901. Na njem so ob osrednjem »novem gradu«, zgrajenem po letu 1549, narisani trije močni stolpi, ki kažejo na prvotno gradnjo. Od teh stolpov je zdaj ohranjen samo še severni, ki je že grajen kot prava bastija, glavni vhod v kompleks utrdbe pa je bil (gledano od Velikega Mlačevega) nekaj deset metrov levo v zdaj z bršljanom zaraščenem obzidju, ob katerem so bili nekoč konjski hlevi.

Skupaj z vzhodnim uničenim stolpom, stolpom s kapelo sv. Ane, ki je danes do tal porušen, ter ohranjeno »bastijo« in ponižanim »predgadjem« na levi, če vstopamo v kompleks ob veliki novejši steni s portalom glavnega vhoda in atiko od nekdanje sončne ure, so »sestavljali« utrdbo Gradec, ki se je pojavila že v prazgodovini. Nato so jo v rimski dobi in verjetno tudi v srednjem veku prezidavali oziroma dozidavali in jo na koncu še vedno precej uporabili za temelje novega gradu. Leta 1458 je na nekdanjem »gradcu« zapisana Karlova hiša, leta 1468 pa Burgstall in »haws Sagradez« (grajska štala v graški/grajski hiši). Del, ki je bil podrt, so leta 1549 zravnali na mestu samem in je prav zato dvorišče v notranjem delu novega gradu skoraj za eno etažo višje kot je bilo povprečno dvorišče v starem Gradcu.

Veliko nam povedo o prazgodovini tudi ledinska imena. Eno od takih imen je že sam grad oziroma gradišče - gradec. Nadalje bi se lahko ustavili še ob več besedah kot so LOB(ček), (Gros)LUB(je), ŽAL(na), GAT(ina), ki imajo svoje korene v zelo starem jeziku naših prednikov. Ali je bil to ilirski, venetski ali kateri drugi prepuščam zaenkrat odprto bolj poklicanim.

Naslednje takšno ledinsko ime je skoraj pozabljena KANKRETova ježa, ki se nahaja na manjši jasi, kjer so  v zadnjih letih zloženi čebelji panji in manjši čebelnjak, še pred prvo svetovno vojno pa je bila tam Ihanova oziroma Polončičeva domačija, v kateri je bila mežnarija, nekaj časa pa tudi gostilna.

Na jugo-zahodnem pobočju in ob vznožju boštanjskega hriba, pa je bilo še več zgradb v nekdanjih velikih kraljevskih »treh kmetijah«. Vsaka je imela več zidanih zgradb, precej pa nedvomno tudi lesenih in začasnih-pomožnih staj za domače živali, še posebej za drobnico. Vse to je bilo zajeto v obzidan kompleks, ki je skupaj z naseljem spadalo pod trdnjavo - gradišče na vrhu hriba. Ko so bili časi nekoliko bolj nemirni, so se vsi ljudje tudi z naselja in bližnje okolice zatekli v utrdbo in jo branili.

Take okoliščine so bile nedvomno že časi ob preseljevanju narodov, še posebej pa v časih turškega plenjenja, požiganja, zasužnjevanja in pobijanja, saj sta se skozi Grosupeljsko kotlino združili kar dve smeri turških vpadov - ena je šla po dolini reke Krke, druga čez Stično in Višnjo Goro spet v naše kraje.

Na preseljevanje oziroma zapustitev posameznih zgradb in utrdb v gradcih so večkrat vplivale tudi naravne nesreče kot na primer poplave in potresi. Zato je verjetno že pred letom 1549 prišlo do delne selitve nekaj prebivalcev/domačij iz gradišča na današnjo lokacijo Zagradca, saj je potres leta 1511 povzročil, da je bila utrdba Gradec na Boštanju »podrtija«. V poravnavi med stiškim opatom in Lambergom 16. 5. 1553 je vas pri cerkvi poimenovana Šmartin.

 

Podružnična cerkev sv. Martina

Čeprav prvi pisni vir, ki omenja poleg vasi Gatina in Mlačevo še tri kmetije »In Gratez« pri cerkvi sv. Matina (darovnica grofa Ortenburškega stiškemu samostanu) iz leta 1331, pa je bila nedvomno cerkev postavljena že precej prej, saj dobimo namig v urbarialnem zapisu posesti freisinških škofov na Boštanju kot o nepovezanem predelu klevevškega gospostva. Točne letnice nimamo na voljo, a bi jo verjetno lahko vstavili na začetek 11. stoletja, morda pa tudi nekaj let prej. Če še malo špekuliran, se morda približamo celo letnici 990, ko so nastali Brižinski spomeniki in kmalu za tem prve posesti freisinške škofije na Kranjskem.

Po letu 1136, ko je bil ustanovljen stiški samostan, je prišlo do slabljenja freisinških lastnikov, nekaj zemljišč pa so prevzeli novonastajajoči graščaki. Kljub temu življenje podložnikov v srednjem veku ni bilo nevzdržno. Zadolževanje in zapravljanje kmetij je bilo skoraj nemogoče, samovoljnosti gosposke so bile omejene v zapisih v urbarjih in drugih zapisnikih. Še posebej je to veljalo na cerkvenih in samostanskih posestvih, saj je veljalo, da je “pod krivo palico dobro živeti”. (»Pod krivo palico« je bila mišljena škofovska palica.

1291 urbar klevevškega gospostva ponovno omenja posest na Boštanju (Zemlassen). Del teh povezav pa je nedvomno ostal tudi pozneje, ko so čušperski »Ortenburžani« že dobili nekaj fevdalnih pravic nad tem območjem.

Jakob Lamberg je ob nakupu Gradca 1549 vse hiše v Šmartinu podrl ter na njihovem mestu napravil grajsko polje in boštanjsko pristavo, prebivalstvo pa preselil v današnji Zagradec. Pustil je le kapelo, ki je stala na mestu sedanje cerkve in je Lambergom služila kot grobnica.

Po večstoletnih težavah s kugo, lakoto in Turki ter posledičnih kmečkih uporih, so se po zmagah nad Turki razmere začele počasi umirjati. Po deželi se je začelo širiti umetnostno obdobje baroka. Grofje Blagaji so se odločili za temeljito prenovo in povečanje kapele pod grajskim gričem. Leta 1716 je že dobila nov zlato-črni glavni baročni oltar, kmalu za tem pa tudi oba stranska oltarja. Glavni oltar je posvečen sv. Martinu. V levem oltarju se nahaja znamenita slika sv. Ane in Joahima - staršev Marije, Matere božje, slikarja Franca Jelovška, nad njo pa grb Blagajev. Desni oltar je posvečen sv. Antonu Padovanskemu, nad sliko sv. Družine je grb Auerspergov - Turjaških, ki so bili v času obnove lastniki sosednjega gradu Čušperk, zgrajenem v sami vasi, pa tudi v vrhu vodstva Kranjske dežele.

Duhovni in mecenski podporniki Blagajem so bili stiški menihi, saj je v glavnem oltarju v poslikani rezbariji nameščen nad glavno oltarno sliko (oziroma kipom) grb stiškega opata Antona Gallenfelsa z znamenito ptico. Ostale slike v cerkvi sodijo pretežno v Layerjevo slikarko šolo, od katerega je najbolj znana slika Marije na Brezjah. V severni steni je niša s soho sv. Florijana, zavetnika gasilcev. Veliki bronasti zvon, ki ga na srečo niso pobrali med prvo svetovno vojno za vlivanje topov, saj se je zanj potegoval tudi sam boštanjski graščak (Ludvik Lazarini st.), pa nosi letnico 1740.

Leta 1787 so se župnije reorganizirale po načelu, da so povprečno štele 700 ljudi v razdalji do ure hoda od župnijske cerkve. V novi fari je tudi zaradi tega kriterija primat prevzela cerkev v Žalni, ki je bila pred reorganizacijo po velikosti primerljiva s cerkvijo svetega Martina, potem pa so jo še povečali, sv. Martin pa je postal podružnica žalske cerkve.

1893 so ponovno sledila večja popravila na zgradbi. Takrat so kupili tudi znameniti križev pot iz mestne cerkve sv. Ane v Višnji Gori. 1967 je zvonik dobil novo streho na zvoniku po stari gotski obliki.

Leta 1991 je bila cerkev razglašena med prvimi v nekdanji občini Grosuplje za kulturni spomenik. Leta 1992 je bila aluminij pobarvana pločevina zamenjana z bakreno in 1993 v notranjosti položene keramične ploščice na nekdanji kamniti tlak, pod katerim so tri grobnice nekdanjih Lambergov in Blagajev z bližnjega gradu. Sledila je postopna prenova vseh treh oltarjev in križevega pota. Prav tako je bila zamenjana tudi vsa opeka, žlebovi in še več drugih del tako na fasadi kot v notranjosti.

Kot podružnična cerkev je sorazmerno velika, tako po tlorisu kot po višini in presega marsikatero župnijsko cerkev v okolici. Cerkev ima dobro akustiko.

 

Grad Boštanj

Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske pravi: Grad Waissenstein (Beli kamen) leži na Spodnjem Kranjskem, od Ljubljane oddaljen 3 (22,2 km), od Weixelburga (Višnje Gore) pa eno miljo (7,4 km). 1549 se je opat Wolfgang Neff  pritožil pri cesarju Ferdinandu, da ima samostan nekatere nevšečnosti, ki mu jih odrekajo na račun v preteklosti pridobljenih privilegijev. Ferdinand je baronu Jožefu Lambergu, deželnemu glavarju (ki je bil hkrati tudi varuh deželne zakladnice - vicedom) Jakobu Lambergu naročil, naj obvaruje samostan pred zunanjimi vplivi. 1551 je opat Neff zamenjal z grofom Jakobom Lambergom dve kmetiji za kmetiji v višenjskem deželnem sodišču. V Boštanju se je Jakob Lamberg precej zadrževal in poskrbel še za gradnjo mlina v Brinju v Grosupljem, ki se v virih omenja kot Sittenhoff v Stranski vasi.

Na vhod v grad so po končani gradnji na kamnito ploščo zapisali: »Svetovalec Rimsko - nemškega cesarstva in kranjski deželni glavar Jakob pl. Lamberški, lastnik Steina (Kamna pri Begunjah) in Guttenberga (gradu v Bistrici pri Tržiču), je dal postaviti grad vse od temeljev ter me s cesarskimi in deželnoknežjimi svoboščinami imenoval za Beli kamen. Bog naj pomaga k srečnemu koncu! 1558«

26.6.1561 sta Jakob pl. Lamberg  in nemški komtur Gabrijel Kreutzer šla k škofu v Gornji Grad s prošnjo, “naj pusti Trubarja v stolnici pridigati ob času, ko stolni kanoniki tamkaj nimajo nič opraviti”. Škof Seebach pa je odgovoril, da bi zaradi njega sicer lahko, vendar se mora ravnati po ukazu rimskega cesarja. Po smrti cesarja Ferdinanda leta 1564 (nasledil ga je njegov sin Karel II., ki je bil vnet katoličan) se je prepad med Lambergom in Trubarjem samo še povečal.

Po smrti Jakoba Lamberga 1569 pa je nadvojvoda Karel imenoval (samo) za deželnega glavarja Herbarta Turjaškega.

21. 4. 1604 je s podpisom pogodbe v Ljubljani grofica Elizabeta Khazianer in baronica Thurn zamenjala v svojem imenu in svojih otrok, katere je imela v prvem zakonu z baronom Jakobom pl. Lambergom, nekoliko desetin in podložnikov boštanjske graščine z Erazmom Verneškim na Bregu (Wernegkh zum Willingrain) na ribniškem svetu.

Grad Boštanj so Lambergi leta 1644 zastavili Erazmu pl. Engelshausu (lastniku dvorcev Ig, - Ženek in Iški turn), ki ga je nato leta 1652 dal v zakup Eberhardu Leopoldu Ursiniju grofu Blagaju (tudi deželni vicedom), po letu 1668 pa še pristavo Zavrh pod spodnjeslivniškim Gradiščem. Eberhard je bil lastnik Boštanja do leta 1680. Že naslednjemu lastniku Francu Adamu (deželni vicedom) je umrl eno leto star otrok. Pokopali so ga v grobnici sredi boštanjske cerkve z vsemi grofovskimi častmi in v kamen na grobnico zapisali: »Siste viator ... (Postoj, popotnik ...)!« Franc  je 1677 obvestil vse samostane na Kranjskem, da morajo izvršiti po cesarjevem novem ukazu volitve svojih predstojnikov. Ob navedbi imena je bilo treba cesarju natančno predati tudi popis premoženja. Kot lastnik je Boštanj užival do 1716.

Naslednji med pomembnimi Blagaji je bil Siegmund (Žiga) Anton Josef grof Ursini pl. Blagaj (1686-1755). Po politični funkciji je bil komornik in predsednik deželnih stanov Kranjske dežele. Pomemben je predvsem po tem, da je na gradu imel bogato knjižnico in je bil zaradi nje neke vrste »skrivni svetovalec« dežele pri cesarju ter hkrati eden od najbogatejših v deželi Kranjski. Kot lastnik Boštanja je bil do svoje smrti 1755.

Na gradu je prebival kaplan do leta 1884, ko je maševal tudi v cerkvi sv. Martina pod gradom.

Grad je po smrti zadnje lastnice iz rodu Blagaj (prav tako) Matilde Blagaj 1901 podedovala  nečakinja Terezija Lauer-Lazarini iz Solkana. Nato je bil lastnik gradu baron Ludvik Lazarini.

Ko se je razbesnela druga svetovna vojna, so nekateri domačini kljub vojaškemu varovanju pripravili atentat na barona, a ni uspel. Potem se je odločil, da preda leta 1942 posestvo in grad italijanski družbi Emona, sam pa je najprej odselil nosečo ženo ter hčerko Ingrid in sina Hubertusa. Nato je čez nekaj mesecev s tovornim vlakom odpeljal z Boštanja precej opreme v grad Rossenau na Avstrijskem in odšel še sam. Z njim je odšla tudi zastava kranjskega plemiškega poziva, čelada prvega Blagaja Franca, ki je pribežal pred Turki in se naselil v Kočevju ter še več drugih nacionalno pomembnih »relikvij«. Potem so se naselili vanj vaški stražarji. Ponoči iz 12. na 13. 9. 1943 so po predhodnem napadu (stražarji so ponoči pobegnili brez boja) partizani grad požgali.

Večino rustikalnega pohištva, knjig iz knjižnice in druge opreme pa je kljub baronovemu prizadevanju doživela žalostno usodo ob koncu druge svetovne vojne. Najprej se je kar nekaj stvari porazgubilo, saj se je med vojno moral Ludvik Lazarini na Avstrijskem seliti, ker ni bil naklonjen hitlerjanstvu. Na koncu vojne pa je po vdoru v »nemški rajh« sovjetska Rdeča armada Lazarinju požgala tudi dvorec Rossenau, v katerem je bila shranjena večina odpeljanih stvari z Boštanja. Zastava in še nekaj drugega gradiva se je na srečo ohranilo pri hčerki Ingrid in drugih sorodnikih, kar mi je potrdil Hubertus ob zadnjem obisku leta 2011.

 

o zagradcu

je v starejšem delu sredi vasi, kjer so po drugi svetovni vojni zgradili gasilski dom, gručasto naselje. V desetletjih od približno 1970 pa do 1990 je bilo nekaj hiš obnovljenih. Nekaj je novih, ki pa niso razvrščene z urbanističnega vidika kot gručasto naselje.

Leži na severovzhodnem robu kraškega polja na srednji nadmorski višini 327 m. Najnižja hiša je še kakšne 3 m nižje in je ob poplavnih vodah v zadnjih 30 letih že bila nekajkrat poplavljena za kakšnih 5 cm v pritličju.

K osrednjem naselju v dolini spadajo še hiše in nekaj počitniških hišic v zaselku Tevčnik ter nekaj hiš pod nekdanjo potjo, ki se je iz Lobčka nadaljevala nad nekdanjo Klemenovo – Potokarjevo kovačnico in se je »držala« plešivskega zahodnega pobočja nekoliko višje kot danes poteka cesta, ki so jo prav tako prestavili ob njeni večji rekonstrukciji pred izgradnjo železnice v 19. stoletju. Te hiše od Burjeve naprej do zaselka Tevčnik ležijo od nadmorske višine 375 do 381 m.

Nad Zagradcem se dviga nizko »ukrivljeno« sleme večinoma iz jurskih apnencev in dolomita - na njegovem zahodu so razvaline gradu Boštanj, na severu pa se razprostira vas Lobček. Sleme se nato nadaljuje s cesto na Krko proti vasi Plešivica in naprej v Zagraško gmajno proti Ilovi Gori vse do Treh križev, kjer je v Jožefinskem vojaškem zemljevidu (narejen za Notranjo Avstrijo v letih 1784-1787) lepo slovensko piše Breg Rebro, kar opisani kraji vključno z Boštanjem ob spodnjih Mokrinah (ali v novejšem času nekoliko širše poimenovanem Radenskem polju) zares predstavljajo. Časopis Slovenski narod 29. 2. 1909 pa prav za to območje piše takole: »Nasprotno gorovje (prej govori o Kopanju in hribih južno pod Čušperkom – op.) nima skupnega posebnega imena. Zato pa obilico imen pojedinih parcel, kakor: Desetaki, Cerje, Na Repnici, Pod Ključem, Pivka itd. Največ parcel pa nosi ime Bukovje. Zgodovinsko znamenit bi bil »šmohor« (na Novljanovi parceli med Beznico in Pod Ključem op.) , t. j. velika skalnata duplina blizu vasi Zagradca, kjer je bilo ob časih turških in tudi še francoskih navalov, glavno skrivališče ondotnih seljanov. Je pa v taki goščavi skrit, da ga brez posebnega vodnika ne najdeš.«

Ko že omenjam Jožefinski vojaški zemljevid (to ni jožefinski kataster!), naj povem še to, da so bile površine okoli vseh naselij obdelane (njive in travniki), da je npr. bližnje Slivniško Gradišče bilo tedaj popolnoma golo, da je na prisojnih legah bila posajena trta vse do trtne uši koncem 18. stoletja, ko so v naših krajih izginili vinogradi, in da so tudi v gozdovih ljudje precej pasli ne samo govedo, temveč tudi drobnico in prašiče.

Domača hišna imena, ki so se pojavila v župnijskih zapisih v zadnjih 200 letih in po našem vedenju v Zagradcu (večina) so še: Adam(e)c, Anc(e)lj, Babca, Brlanček, Brinov(e)c, Burjevi, Flet(e)n, Fletnov Matic, Grud(e)n, Ihan, Jakop, Janezov(e)c, Jeranča, Jergan, Kastev(e)c, Klemen, M(a)toz(e)lj, M(e)ncal, Mežnar (Mežnarija), Novak, Novlen, Ozm(i)c, Pajč, Pilar, Bahov(e)c, Primžek, Psik, Stopar, Škrjanc, Tomle, Turik, Vrb(e)c, Urh, Zalar.

Na današnjem mestu je vas začela nastajati leta 1549, ko je deželni glavar pl. Jakob Lamberg začel graditi nov grad na Boštanju. Ljudi, ki so živeli na nekdanjem gradišču, predvsem pa pod njim okoli cerkve sv. Martina, je preselil na današnjo lokacijo. Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske pravi, da so pred letom 1549 na Boštanju (In Gratez) bile tri kmetije. Če vemo, da so bile to kraljevske kmetije, so bile velike približno 50 ha. Na ta način si približno predstavljamo, da je na taki kmetiji lahko živelo več kot 20 ljudi od gospodarja, gospodinje, otrok, starih staršev, kakšen stric ali teta in še kakšnega starejšega prednika v tej povečani družini, pa še vrsto hlapcev in dekel, ki so živeli kot nesvobodni in nesamostojni.

Zakaj je (še vedno) toliko priimkov KASTELIC v Zagradcu - in posledično tudi v aktualnem članstvu našega društva?

Nedvomno iz že povedanega preseljevanja ob prihodu graščaka na današnjo lokacijo. Pozneje se jih je zato prijelo ime Zagradčani, ker so živeli odslej za gradom. Še vedno pa so bili ponosni na svoje KASTELANSKE korenine in priimke. GRADCEM (oz. gradiščem) so namreč tisti, ki s(m)o bili nekoliko bližje latinsko-italskemu izrazju, rekli KASTELANI oziroma KASTEVCI.

Prav pri domačem imenu oz. prvotnem priimku Matozelj pa je prišlo do zamenjave priimka v Kastelic šele pozneje, ko se je Anton Kastelic (Kambrovčev iz Predol) priženil k Matozlju, od koder pa danes zares izhaja največ Kastelcev, nekateri se pišejo Kastelic, drugi pa Kastelec. A sem prepričan, da je poreklo starega Matozljevega očeta (ki smo ga še vsi, rojeni nekaj let pred letom 1966, ko se je sklenila njegova tuzemska pot, poznali), prav tako izhajalo iz enega od GRADIŠČ, ki jih je bilo v pradavnini in v srednjem veku v naši Grosupeljski kotlini zelo veliko. Podobno je bilo tudi pri Ancljevih, kjer so se prej pisali Hren, pa menda so si celo zato današnji Matozljevi in Ancljevi še vedno v daljnem sorodstvu?

Priimek Kastelic je klub temu ostal še prav pri Kastevčevih in pri Turkovih. Pri Ozmcu se je zamenjal v Zrimšek. Na lokaciji stavbe od Turkove tete, ki je živela približno do leta 1965 v hišici pod Ancljevo domačijo, sta nato živela v začetku petdesetih let v zgrajeni hišici Jože in Julka Ahlin (oba že pokojna). Tako stara hišica Turkove tete kot Ahlinova sta že obe zaradi dotrajanosti podrti in sta si zdaj tam zgradila novo hišo Angelika in Tone Ferjan ml.

Posebna zanimivost bi bila nedvomno študija, kako so se na posameznih domačijah menjali gospodarji oziroma lastniki ter s tem tudi priimki. Kljub temu da so se prvi priimki pri nas začeli pojavljati v 16. stoletju, pa bi že za zadnjih 200 let taka študija presegala namen tega zbornika. Vseeno pa naj samo za primer navedem, da so bili v M'ncalovi hiši do zdaj (znani) trije priimki: Hren, Mikljič (prišel iz Jerove vasi) in Miklič (prišel po mojem starem očetu/dedku iz Ceste v Dobrepolju). 

Zagradec je bil izrazito kmečko naselje še do leta 1970. Danes šteje samo še tri kmetije (Kakšna igra skoraj 500-letne zgodovine? 1549 leta, na vrhuncu fevdalizma, so bile namreč tudi samo tri kmetije, le precej, precej večje!) in morda še kakšnih 10 gospodarstev, ki se ukvarjajo s kmetijstvom bolj ljubiteljsko kot za preživetje, še manj pa za trg.

                    Še nekaj statistike o Zagradčanih

 

                    ŠTEVILO PREBIVALCEV PO LETIH:

1869 - 116, 1900 – 112, 1931 - 109, 1961 - 127, 1971 - 118, 1981 - 110, 1991 – 162, 2005 – 200, 2015 - 217

                    HIŠNE ŠTEVILKE

Leta 1824: 1 Rozman Matej, 2 Kraljič Anton, 3 Kastelic Anton,  4 Kastelic Janez, 5 Kastelic Anton, 6 Hren Franc, 7 Kastelic Jože, 8 Ahlin Martin, 9 Tomlje Mihael, 10 Novljan Matija, 11 Tekavec Martin, 12 Matjažič Janez, 13 Hribar Anton, 14 Mehle Janez, 15 Hren Janez, 16 Matozel Janez, 17 Tomažič Jože, 18 Janc Andrej, 19 Strmec Anton, 20 Bahovec Jože, 22 Blažič Martin, 23 Mehle Mihael, 25 Boc Anton, 26 Žitnik Jožef / Vseh skupaj hišnih številk: 26

Leta 2012: 10A, 10, 11A, 11B, 11C, 11, 12A, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24A, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39A, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 55, 58, 59, 60, 65, 66. / Skupaj vseh hišnih številk: 57. Manjkajoče številke so bile do leta 1973 na Lobčku.

 

Pri hišnih številkah je treba pripisati še to, da so po mojih ugotovitvah do zdaj izpeljali najmanj tri (pre)oštevilčenja. Za Mncalovo (mojo rojstno hišo) vem, da je najprej spadala pod hišno št. 6, katere lastnik je bil leta 1824 Franc Hren, poleg Mncalove hiše še lastnik zgradb na današnji Ancljevi domačiji, kjer je stalo tudi največje poslopje v vasi, sodeč po tlorisu. Predvidevam, da se je v tej zgradbi izvajala neka pomembnejša obrtna dejavnost za širšo okolico. Kakšna pa je bila, pa se bo morda kdaj drugič kje še našel kakšen podatek. Za Mncalovo hišo pa predvidevam, da je v njej samostojno prebival kakšen bližnji sorodnik Franceta Hrena s svojo družino, verjetno tudi obrtnik.

Naslednja hišna številka na tej lokaciji je bila 29, ki pa jo zdaj »nosi« nekdanja hiša Jakopovih, kjer je bila leta 1824 št. 1. Na št. 1 pa so imeli svoj čas tudi »vaškega« župana.

Sedanja hišna številka na Mncalovi hiši je 15, prej pa je bila pri Brinovčevih.

K Zagradcu dodajam še en zapis iz časopisa Slovenec, izdanem 9. 3. 1932 v prispevku z naslovom Ko smo bili še tlačani:

Marija Mohar (Brinovčeva - o.p.) iz Zagradca št. 15, rojena 15. februarja 1841, se je poročila pri 18. letih. Že dalj časa je vdova. Z možem sta imela deset otrok. Še zdaj najrajši jé žgance z zeljem ali mlekom. V prejšnjih letih je morala veliko prestati, zlasti ker ni bilo moža. Hiša je štirikrat pogorela; najhujši požar je bil zadnji, ko je skoraj cela vas pogorela. Gradu Boštanj so morali dajati desetino; valpet je pobiral snope; v Čušperk pa so dajali kokoši. Ko še ni bilo vlaka, je peš nosila v Ljubljano na rokah in na glavi domače pridelke. Ob tej priliki je povedala, da so ljudje takrat, ko je peljal prvi vlak, rekli, da bo hudo na svetu, ko bo »železna kača« hodila po tleh. Ženica je zelo pobožna; vedno je gojila veliko rož za cerkev. Obiskala je skoraj vsa bolj znana božja pota po Kranjskem.

 

Lobček je mlado naselje.

Okoli nekdanje gostilne »Pri kovaču« je nekoliko bolj strnjeno gručasto naselje. Z novogradnjami v zadnjih desetletjih se je precej razširilo in raztegnilo še posebej čez nekdanje Borkovje proti zahodu. Je pa nekoliko manj strnjeno prav pri najstarejših hišah med Tičarjevo in Kočijaževo. 

Naselje je bilo nekoč zaselek, katerih hiše so spadale pod Veliko Mlačevo (nekaj časa tudi pod grad Boštanj), večinoma v Zagradec, ostalo pa v Žalno. Po sredi vasi in po vrhu griča ter čez Borkovje je tekla glavna pot, ki so jo pred izgradnjo železnice popravili, in ob vasi prestavili nekoliko bolj južno pod vasjo. Tako je nekdanja pot postala samo vaška pot, nekaj pa je bilo celo opuščene.

S pozidavo zagraške gmajne na Lobčku v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja je zraslo nekaj novejših »delavskih« hiš.

Lobčkarji so sredi sedemdesetih let (ob gradnji vodovoda v Zagradec) želeli imeti svojo vas. Zato so s postopki na Krajevni skupnosti Mlačevo in Krajevni skupnosti Žalna začeli kmalu potem, saj so z ustanovitvijo svoje vasi računali, da bodo lažje prišli do bolj slišane moči. Birokratski postopki pa so trajali vse do leta 1982, ko so zares dobili odločbo o poimenovanju vasi.

Vas leži na srednji nadmorski višini 380 m, vrh griča za kapelico sega do nadmorske višine 394 m, najnižje hiše v Borkovju pri križišču cest Grahovec (za boštanjski grad in Zagradec) pa ležijo približno na nadmorski višini 350 m. Na mestu, kjer stoji kapelica, naj bi gradili cerkev, ki so jo potem zgradili v Žalni, a je po ljudski pripovedi niso zato, ker so preveč strele sekale v ta hrib. Pripoved ni za lase privlečena, saj večino cerkva pri nas ni izpostavljenih na hribu, še celo naselij ni veliko čisto na vrhu, ampak so pomaknjena nekoliko nižje na pobočja. 

Lobček je bil že od samega začetka »servisno« naselje boštanjskemu gradu in pozneje tudi okoliškemu prebivalstvu. Kljub tej trditvi pa je morda (precej) od Kočijaževe hiše starejša lokacija Tičarjeve domačije, kar predpostavljam kot domnevo po podobnosti naravnega (in grajenega) okolja, ki jih navaja Leopold Sever v svoji knjigi Tičnice iz naravoverja, ko trdi, da so se ob nekdanjih gradiščih oziroma grediščih kot komplementarni duhovni svet pojavljali tudi griči (in druge posebne ali celo amfiatralne lokacije), kjer so naši pradavni predniki oziroma staroselci poskrbeli za prostore, na katerih so svoje umrle svojce predali pticam, da so jih nosile na drugi svet.

V reambulančni kataster (nedvomno pa po letu 1882) so vrisane še Ihančna oz. Kocijančičeva hiša in gospodarsko poslopje, Tomljetova hiša in dve gospodarski poslopji, kjer zdaj živijo Kurentovi, ter Kovačeva hiša. Vse ostale hiše so zrasle pozneje, nekaj starejših med obema vojnama, še največ pa je novejših, ki so zrasle po letu 1975.  

Glede trditve o servisnem naselju boštanjskega gradu pa so se nato 'kočijažu' in sosedu 'tičarju'- bobnarju (tisti, ki je oglase posredoval ljudem) pridružili še drugi rokodelci kot na primer bobnar (izdelovalec bobnov, sodov, poimenovan tudi kolar - izdelovalec lesenih delov za vozove in druga prevozna sredstva), kovač, žnidar in še nekateri, ki so prek svojih dejavnosti dobili tudi svoja hišna imena. Zato se še danes pravi po domače pri Bobnarju, Kovaču, Kočijažu, Tičarju in Žnidarju. Druga domača imena žalske župnije v zadnjih 200 letih in po našem vedenju so se pojavila pozneje: Brlan, Francik, Grum, Ihan, Johan, Jernej, Kocjan, Kovačič, Kurent, Matiček (Žnidar), Matiče, Novak, Psik, Sivc, Skončnik, Šuštar, Tomle, Verbič /Vrb(e)c.

 

                    Statistika o Lobčkarjih

                    ŠTEVILO PREBIVALCEV PO LETIH:

Leta 1869 - 82, 1900 - 79, 1931 - 77, 1961 - 90, 1971 - 83, 1981 - 78, 1991 – 114, 2005 – 147, 2015 - 152

                    HIŠNE ŠTEVILKE:

Leta 1824: Boštanj 1 - Blagaj Jožef (Kočijaževa hiša) in Žalna 29 Boben Lovrenc  (Tičarjeva hiša) / Skupaj hišnih številk: 2

Leta 2012: 1A, 1, 2A, 2, 4, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 17, 20, 21, 22, 23, 24, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33A, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43A, 43, 44, 45A, 45B, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51 / Skupaj vseh hišnih številk: 49

 

VSE

K.O. SLIV-NICA

  

ZAGRADEC

Stare hišne številke

v letu 1824

OPOMBA:

Uporaba domačih hišnih imen je zanimiva tudi z etnološkega vidika.

Stav-bne par-cele

LASTNIKI 1824 leta

h.št.

Opomba, kaj je danes (približno) na tem mestu?

170

Beneficio dotto st. Martino (podružnica sv. Martina)

0

Kapelica sv. Martina  - Novljanova 

Tu je vodila v vas tudi glavna pot od podružnične cerkve sv. Martina, ali pa k boštanjskem mlinu, danes hiša Antona Rozmana v križišču za Malo Mlačevo, ter pot na grad. 

171

Janz Andrea (Janc Andrej)

  18

Podrto do 1869, na Novljanovem vrtu.

172

Lautan Mattia (Novljan Matija)

  10

Del Janezovega gospodarskega poslopja - hlev.

173

Stermez Anton (Stermec Anton)

  19

Podrta in na novo vrisana do 1869 Janezova stara hiša.

174

Wohouz Giuseppe (Bahovec Jože)

  20

Zidana zgradba na Škrjančevem vrtu - podrta do leta 1869.

175

Wohouz Giuseppe (Bahovec Jože)

  20

Škrjančeva hiša + gospodarsko poslopje + Šuštarjeva hiša.

176

Kastelz Giuseppe (Kastelic Jože)

  7

Manjše gospodarsko poslopje na lokaciji Urhove garaže.

177

Thomaschich Giuseppe (Tomažič Jože)

  17

Psikova nova hiša.

178

Janz Andrea (Janc Andrej)

  18

Novljanova hiša + gospodarsko poslopje.

179

Wrenn Giovanni (Hren Janez)

  15

Psikovo novo poslopje.

180

Thomaschich Giuseppe (Tomažič Jože)

  17

Dvorišče med staro in novo Psikovo hišo.

181

Mechle Giovanni (Mehle Janez)

  14

Psikovo dvorišče pred staro hišo.

182

Mechle Giovanni (Mehle Janez)

  14

Stara Psikova hiša, vendar močno tlorisno spremenjena že do leta 1869.

183

Wrenn Giovanni (Hren Janez)

  15

Zgradba je stala približno od Brlančkovega starega vodnjaka proti stari Psikovi hiši.

184

Wrenn Giovanni (Hren Janez)

 15

Dve zgradbi na današnji lokaciji Brlančkovega poda.

185

Thomaschich Giuseppe (Tomažič Jože)

  17

Približno na lokaciji Brlančkove nove hiše podolgem ob Psikovi meji.

186

Hribar Antonio (Hribar Anton)

  13

Zgradba na dvorišču pred Brlančkovo staro hišo ob Matozljevi meji, podrta do leta 1869.

187

Mathosel Giovanni (Matozelj Janez)

 16

Matozljeva hiša - del.

188

Lautan Mattia (Novljan Matija)

  10

Manjše gospodarsko poslopje (staja) na dvorišču med Novakovo in Matozljevo hišo.

189

Lautan Mattia (Novljan Matija)

  10

Del Novakovega gospodarskega poslopja (hlev in pod).

190

Wrenn Giovanni (Hren Janez)

  15

Na Psikovi parceli med Brinovčevim hlevom in Matozljevim gospodarskim poslopjem, podrto do 1869.

191

Lautan Mattia (Novljan Matija)

  10

Zgradba na Novakovem vrtu v kotu med Matozljevo in Primžkovo parcelo, podrto do 1869.

192

Hribar Antonio (Hribar Anton)

 13

Poslopje na Matozljevem vrtu v kotu med Novakovo in Primžkovo parcelo, podrto do 1869.

193

Mathiaschitz Giovanni (Matjažič Janez)

  12

Primžkova hiša.

194

Wren Franz (Hren Franc)

  6

Del Mncalove hiše.

195

Tekauz Martino (Tekavec Martin)

  11

Vrjakovo gospodarsko poslopje (kompletno).

196

Tekauz Martino (Tekavec Martin)

  11

Nekoč Vrjakova stara hiša, zdaj kozolec.

197

Achlin Martin (Ahlin Martin)

  8

Pred desetletji podrto Vrbčevo gospodarsko poslopje, zdaj dvorišče Bojana Ferjana.

198

Thomle Mihael (Tomlje Mihael)

  9

Tomljetova kašča.

199

Lautan Mattia (Novljan Matija)

  10

Stara Novakova hiša, danes povečana in obrnjena za 90°.

200

Thomle Mihael (Tomlje Mihael)

  9

Stara Tomljetova hiša, danes večja nova hiša.

201

Kastelz Giuseppe (Kastelic Jože)

  7

Nekdanja manjša zgradba nad Tomljetovo staro hišo, danes last Ferjan Toneta in Angelike.

202

Kastelz Giuseppe (Kastelic Jože)

  7

Gospodarsko poslopje, ki se je držalo Julkine hiše, pod Ancljevim podom.

203

Kastelz Giuseppe (Kastelic Jože)

  7

Na mestu, kjer je stala stara Julkina hiša, danes nova hiša Ferjan Toneta in Angelike.

204

Hrenn Franzesco (Hren Franc)

  6

Največja zgradba v vasi po tlorisu, kjer danes stojita novo in staro gospodarsko Ancljevo poslopje.

205

Kastelz Giuseppe (Kastelic Jože)

  7

Nekdanji Tomljetov hlev, danes dvorišče.

206

Achlin Martin (Ahlin Martin)

  8

Nekdanja Vrbčeva hiša, danes garaža Bojana Ferjana.

207

Tekauz Martino (Tekavec Martin)

  11

Vrjakova nova hiša, pred tem kozolec.

208

Hrenn Franzesco (Hren Franc)

 6

Ancljeva hiša in hlev + manjši objekt sredi dvorišča, verjetno terilnica.

209

Kastelz Antonio (Kastelic Anton)

  5

Kastevčevo gospodarsko poslopje.

210

Kastelz Antonio (Kastelic Anton)

  5

Kastevčeva hiša.

211

Kastelz Antonio (Kastelic Anton)

  5

Kastevčeva parcela pri transformatorju.

212

Kastelz Antonio (Kastelic Anton)

  5

Kastevčeva parcela v kotu nasproti Ozmčevega gospodarskega poslopja.

213

Kastelz Giovanni (Kastelic Janez)

  4

Ozmčevo gospodarsko poslopje.

214

Kralitsch Antonio (Kraljič Anton)

  2

Fletnov pod.

215

Kastelz Giovanni (Kastelic Janez)

  4

Ozmčevo gospodarsko poslopje, podrto do 1869.

216

Kastelz Antonio (Kastelic Anton)

  3

Turkovo gospodarsko poslopje.

217

Kastelz Antonio (Kastelic Anton)

 3

Turkova stara hiša.

218

Kralitsch Antonio (Kraljič Anton)

  2

Fletnova hiša, na približno istem mestu je zgrajena nova hiša, v kateri živita Boštjančičeva .

219

Kastelz Antonio (Kastelic Anton)

  3

Fletnovo dvorišče pred podom.

220

Rosmann Matteo (Rozman Matej)

  1

Jakopovo gospodarsko poslopje (požgano 11. 11. 1945), danes Šemetova hiša.

221

Rosmann Matteo (Rozman Matej)

  1

Jakopova hiša, danes družina Jerovšek.

222

Rosmann Matteo (Rozman Matej)

  1

Dve gospodarski poslopji, predelani do 1869 v eno razpotegnjeno.

223

Shitnttnig Joseph (Žitnik Jože)

  26

Gasilski vrt - nadstrešek s kaminom.

224

Shitnttnig Joseph (Žitnik Jože)

  26

Gasilski vrt - parkirišče.

225

Wotz Antonio (Boc Anton)

  25

Del Mežnarjevega gospodarskega poslopja.

226

Wotz Antonio (Boc Anton)

  25

Dvorišče pred novo Mežnarjevo hišo.

227

Wotz Antonio (Boc Anton)

  25

Stara Mežnarjeva hiša z gospodarskim poslopjem.

228

Mechle Mihael (Mehle Mihael)

  23

Vičevo dvorišče, pred novo nedokončano hišo Franca Novaka.

229

Mechle Mihael (Mehle Mihael)

  23

Novo-priseljeni Peterletovi v nekdanjo Ovnovo hišo.

230

Mechle Mihael (Mehle Mihael)

  23

Vičeva stara hiša.

231

Mechle Mihael (Mehle Mihael)

  23

Nekdanji Vičev pod, danes Novakovo dvorišče.

232

Mechle Mihael (Mehle Mihael)

  23

Zgradba je stala na drugi strani poti, kot zdaj stoji stara Grudnova hiša.

233

Blasich Martin (Blažič Martin)

  22

Manjša zgradba na sredi zdaj že podrtega velikega Grudnovega poslopja.

234

Blasich Martin (Blažič Martin)

  22

Stavba v Grudnovem sadovnjaku nasproti Vičeve stare hiše.

235

Blasich Martin (Blažič Martin)

  22

Stavba nekoliko bližje ob poti, kot zdaj stoji Grudnov kozolec, podrta do 1869.

 

 

LOBČEK

 

 

 

Stav-bne par-cele

LASTNIKI 1824 leta

h. št.

Opomba, kaj je danes približno na tem mestu?

236 

(k.o. SLIV-NICA)

Blagaij Giuseppe (Blagaj Jože)

pod grad Boštanj h. št. 1, (pozneje samo-stojna h. št. 18)

Kočijaževa stara hiša na Lobčku.

17

(k.o. ŽALNA)

Woben Lorenzo (Boben Lovrenc)

Žalna 29

Tičarjeva hiša in gospodarsko poslopje. 

 

»Pogled« na Zagradec in Lobček V letU 1824

Če si hočemo nekoliko bolje približati sliko starega Zagradca iz začetka 19. stoletja, je za tako raziskavo najprimernejši franciscejski kataster. In če pri tem še malo špekuliram, lahko rečem, da je bil Zagradec po urejenosti in trdnosti ena najlepših vasi daleč naokoli. Zakaj? Odgovor se nam ponuja pri preselitvi leta 1549, ko je prišlo tudi do spora med novim graščakom Jakobom Lambergom in stiškim opatom Wolfgangom Neffom. Stiški samostan je namreč imel že v srednjem veku pridobljene pravice do upravljanja vseh vasi v soseski sv. Martina kot tudi mnogo širše. Do tega je nedvomno prišlo najpozneje koncem srednjega veka leta 1475, ko je bila pod stiški samostan vključena šmarska prafara, pod katero so tedaj že spadali naši kraji.

V približno treh letih se je nato ta spor zgladil na ta račun, da so si preseljenci na novo lokacijo ZA GRAD zgradili tudi s soglasjem in organizacijsko pomočjo obeh, tako graščaka kot stiškega opata, nova zidana (!) bivališča. Tako je graščak dobil svojo posestno oblast, stiški samostan je skrbel za duhovno in kulturno plat življenja, ljudje pa za preživetje sebe in ostalih dveh, katerim so dajali nekaj dajatev ali pa so te dajatve »odkupili« s tlako.

Prepričan sem, da je po zmagi nad Turki v naslednjem stoletju bilo življenje v ter okolju sorazmerno umirjeno vse do francoskih vojn in da se število novih hiš v eni generaciji v vasi ni povečalo za več kot eno samo hišo, pa morda še kakšno leseno kočo.

 

NEKAJ DODATNIH UGOTOVITEV V ZVEZI S KATASTROM

V lastniškem seznamu je tudi kar nekaj takih lastnikov parcel, ki ne posedujejo nobene STAVBNE PARCELE, kar lahko pomeni, da so taki ljudje živeli v lesenih kočah, ali pa pri sorodnikih, a niso imeli (so)lastništva na zidanih zgradbah, temveč so bili samo lastniki zemljiških parcel. To trditev potrjujeta tudi seznama zemljiških in stavbnih parcel. V slednjem so navedene samo stanovanjske hiše in hlevi, precej pa je tudi zgradb, kjer piše, da je v eni zgradbi »stanovanjska hiša s hlevom« (casa d' uso/abito con stalla). Nekaj takih še danes stoji (Mežnarjeva stara hiša s hlevom v istem nivoju; pri Mncalu je bil najprej hlev in nad njim hiša oz. vrhhlevna hiša, potem kovačnica, nato spet vrhhlevna hiša, zdaj je v nekdanjem hlevu kurilnica; pri Brlančku je bil hlev v istem nivoju kot stanovanjska hiša prav tako predelan ...).

Zanimivo je tudi, da v franciscejskih katastrskih mapah ni vrisanih nobenih lesenih stavb (kašč, kozolcev, podov, svisli, lop, nadstreškov ...), saj so vse zgradbe pobarvane s svetlo rdečo. Lesene zgradbe so v tem času obarvali rumeno (zato naj samo kot zanimivost povem, da je v istem času na Mali Ilovi Gori bila samo Španova (županova) stavba obarvana rdeče, vse ostale pa rumeno).

Na Lobčku, ki tudi spada v požarni rajon PGD Zagradec, pa sta bili zidani samo dve hiši in eno gospodarsko poslopje - Kočijaževa hiša, ki je bila last graščaka Jožefa Blagaja, in Tičarjeva hiša z gospodarskim poslopjem, kjer pa je zanimiv priimek Boben, ki je nedvomno povezan s službo takratnega lastnika na gradu Boštanj, čeprav se danes reče pri Bobnarju čisto pri drugi hiši (pri Galjotovih), a tam so delali pozneje lesene dele za raznovrstne vozove. Je pa zanimivo, da se je prav v času do začetka izdelave reambulačnega katastra in prvega popisa prebivalstva v letu 1869 število prebivalcev na Lobčku zelo povečalo - vseh je bilo kar 82 in se je to število z manjšim odstopanjem zadržalo vse do osamosvojitve Slovenije.    

Spotoma ste lahko ugotovili, kje so se v Zagradcu sploh še obdržali takratni priimki ali zgolj domača hišna imena. Že med leti 1824 in 1869, ko so po zemljiški odvezi 1869 do 1882 nastavili nov reambulančni kataster, pa lahko ugotovimo, da je bilo kar nekaj zgradb porušenih, spremenjenih ali »prestavljenih« na nove lokacije. Precej se je spreminjalo tudi lastništvo tako zgradb kot pripadajočih zemljišč, saj sta bili vmes dejavni vsaj dve generaciji ljudi, ki so se ženili, umirali, rojevali ... in vmes počeli marsikaj, se veselili in žalostili, v potu svojega obraza jedli z lastnimi rokami pridelan kruh ...

Izdelovalec map in podatkov v operatu v obeh katastrskih občinah Slivnica in (Velika Loka) Žalna je bil Giuseppe (Jože) Gianni - geometri di Provincia (deželni geometer), Italijan po rodu, kontroliral pa ga je (revizore) preglednik Lorenzo (Lovrenc) Martineli - geometro kadastrale (geometer katastralec). Zato so imena lastnikov, naselij, ledinska in druga zemljepisna imena ter podatki zapisani malo po nemško, malo po italijansko. 

Če želimo stare načrte položiti na današnje ORTOFOTO načrte ali druge novejše karte in načrte, potem je pri tem nujno treba upoštevati »transformacijo« (BERI: RAZTEGNITEV ali RAZPAČENJE). Če pa bi se ukvarjali še s posameznimi parcelami, bi bila transformacija mnogo bolj zahtevna in nujno povezana z natančnimi terenskimi meritvami z uporabo dovolj natančnega GPS orodja ter s prepoznavanjem čim bolj enakomerno razporejene mreže IDENTIČNIH TOČK (mejnikov in zanesljivih starih vogalov zgradb). Vse ostalo je zgolj približek, vprašanje pa kakšen!  

V franciscejski načrt je s svinčnikom vrisanih kar precej novih hiš, ki so »zrasle« pred izdelavo reambulančnega katastra najpozneje do leta 1869 kot npr. v Zagradcu Pilerjeva hiša, stara Jerančeva (zdaj stoji gospodarsko poslopje), stara Brinovčeva (ki je bila bombardirana med 2. svetovno vojno in zdaj tam nekoliko bolj zahodno stoji kozolec), Ozmčeva hiša, pa na Lobčku Kurentova stara hiša (v njej je pred 2. svetovno vojno rojena med drugimi Tina Tomlje, nekdanja »županja« Ljubljane), Johančna hiša in gospodarsko poslopje, Kovačeva stara hiša (nekoč tudi trgovina in gostilna) in Kočijaževo gospodarsko poslopje.

Drugih zgradb današnjih lastnikov tako hiš kot gospodarskih zgradb in še dveh kapelic (Turkove in Vrbčeve oz. vaške kapelice na Kastevčevi parceli) tako v Zagradcu kot na Lobčku, ki je uradno postalo samostojno naselje šele 1983, tudi do leta 1882 še ni bilo vrisanih. Pred letom 1983 je bil Lobček razdeljen kar med tri vasi - Veliko Mlačevo, Zagradec in Žalna, še pred drugo vojno pa so Mlačevske hiše na Lobčku spadale pod Boštanjsko vas skupaj z ostalimi hišami v današnjem Velikem Mlačevem po sredi vasi od približno današnje Kozbarjeve do Jurjeve hiše (večina manjših hiš  leta 1824 je stala na desni strani  - 17 -, če gledamo od Grosupljega proti Žalni, le 3 na levi), a se je tudi to do leta 1882 že precej spremenilo. 

Na ta način si približno lahko ustvarimo tudi sliko postopnega spreminjanja naših naselij, ki se je nedvomno v zadnjih desetletjih (še posebej v obdobju od 1970 do 1990) po moji oceni najmočneje spremenila. Pri tem pa ne trdim, da so se vse stvari spremenile tudi na bolje, saj nekatere zadeve (predvsem skupnega pomena - infrastruktura) zelo počasi sledijo tem spremembam kot npr. vodovod in kanalizacija, pa nekdanje poti in komaj dovolj široke ceste po vasi za dostop tovornjakov, in pri tem so tako ekologija kot varnost ljudi in imetje močno izpostavljeni.  Še to! Vsi naknadni vrisi v reambulančni kataster po letu 1882 so narejeni v karmin rdeči barvi. Kratko prečrtane linije pomenijo, da so se meje oz. objekti spremenili/podrli.

b_150_150_16777215_00_images_1824slivnica4.jpg

 

O PROMETNIH POVEZAVAH

Poti med naselji so bile v glavnem kolovozne, le baron Lazarini oziroma pred njim grofje Blagaji so imeli nekoliko boljšo utrjeno makadamsko pot od Grosupljega pri Štangarju (Stranske vasi) do gradu. Tako je bilo tudi v Zagradcu in pozneje na Lobčku. Deželna cesta od Ljubljane na Višnjo Goro in bližnjica na Krko in Žužemberk pa sta bili nekoliko bolj vzdrževani, a tudi ti dve sta bili le makadamski in v klancih večkrat močno poškodovani od nalivov in splošne erozije.

Glavna pot iz Zagradca je potekala pod boštanjskim hribom, kjer so imeli dostop do stalne vode iz potoka pri požiralniku Veliko retje - na Prkosu, kamor so nekatere ženske, kjer niso imeli svojih vodnjakov, hodile prat perilo še po 2. svetovni vojni vse do leta 1960. Nato je pot vodila k cerkvi sv. Martina in še naprej na grad ter k mlinu in pozneje k opekarni. Poti so bile v glavnem kolovozne in zelo slabe še po drugi svetovni vojni, saj jih je voda iz okoliških hribov ob vsakem deževju močno poškodovala. Glavna dostopna pot iz križišča Grahovec pri zaselku Borkovje–Lobček je bila asfaltirana leta 1983, dve leti pozneje pa še proti Lobčku, ki se naprej povezuje proti železniški postaji Veliko Mlačevo (asfaltirana istočasno) in proti Žalni (aslfaltirana tik pred osamosvojitvijo Slovenije).

1864 so se začeli prvi pogovori o železniški trasi, ki naj bi šla čez Grosupeljsko kotlino, po dolini reke Krke, čez Žužemberk in mimo Auerspergove železarne na Dvoru.

Deželno cesto od Ljubljane, čez Škofljico, Šmarje, Grosuplje, in odcep čez Veliko Mlačevo, pod današnjim Lobčkom in čez Luče na Krko ter naprej do Žužemberka in do Bele Krajine, so obnovili do leta 1869 (se pravi samo pet let po prvih pogovorih o železnici!) zaradi zahtev furmanov, ker so se zbali, da bodo ob prihodu železnice izgubili svoj zaslužek. Na mapah v k.o. Slivnica je prenovljeni in prestavljeni del te poti vrisan s svinčnikom. Na nekaterih mestih je bila ta cesta, kot na primer skozi Veliko Mlačevo, Lobček in pri Klemenovih pod Plešivico, ki spadajo pod Zagradec, »vrezana« na novo na njive in travnike izven naselij. Istočasno so tudi od Malega Vrha proti Škofljici naredili bolj položne »rede« (serpentine), saj je prej potekala cesta kar skozi Tlake skoraj naravnost na Razdrto.

No, mimogrede! Zaradi upora žužemberških in okoliških furmanov niso zgradili železnice po dolini reke Krke, ampak čez Ivančno Gorico na Novo mesto leta 1894, pa čeprav piše v časopisu Slovenski narod 20. 11. 1989, da je poročal o temeljitem vzdrževanju in stroških sam (pisatelj) Ivan Tavčar v Kranjskem deželnem zboru »o cesti pod Škofeljco, isto meji Grosupljem in Veliko Mlačno o podpori za popravo po nalivih poškodovanih cest«. Po tem letu pa je kljub prenovljeni cesti železarna na Dvoru začela propadati in so zgradili »novo« v Ivančni Gorici.

Naj k zapisu o poteh dodam še zapis o Hrvaški stezi, ki je med ljudmi že skoraj pozabljena. Po tej stezi so gonili živino na semnje v glavnem iz Hrvaške in v nasprotno smer. Zato se je tako imenovala. Steza se je izogibala naseljem, da se živali domačinov niso plašile s trumami vodeče živine. Steza je iz Ljubljane mimo Grosupljega  potekala po glavni poti do Velikega Mlačevega do Kozbarja, šla južno pod vasjo (po »grofovi poti«, nato se je približala poti na mlačevskih Rebrnicah in po uvali na Lobček. Nato je tekla med Kočijaževo in Tičarjevo hišo, se izognila naselju po južni strani čez zagraško »komunščino« in se priključila nazaj na glavno pot proti Lučam. Potek steze lahko delno ugotavljamo tudi na jožefinskem vojaškem zemljevidu iz leta 1787, čeprav prav od Velikega Mlačevega do Lobčka ni vrisana. Morda zaradi graščakovega zemljiškega kompleksa? 

Močan odcep iz te smeri je bil pri Ravnem Dolu in je šel čez Ilovo Goro proti Zdenski vasi k cerkvi sv. Antona, kjer so bili običajno v še danes ohranjenem lipovem gaju veliki semnji. Od tu naprej je pot vodila čez Bloke proti Primorski in morju (Trstu). Nekateri iz ljubljanske smeri pa so pot za Primorsko (in obratno) ubrali od Grosupljega čez Slivnico, Zavrh in Predole na Čušperk, kjer so bili tudi sejmi. Seveda, pa to ni bila edina pot proti morju, saj je na primer že v času železne dobe potekala pot od Kuclja mimo Gorišnice pri Št. Juriju naprej na Bloke. Prav tako v smeri jugovzhod - severozahod je šla »jantarna pot« od Kuclja prek Magdalenske gore proti Ljubljani, na sever k Baltiku, na jug k Črnem morju. Nekateri viri omenjajo kot glavno smer od Grosupljega na Malo Račno in nato na Krko ter naprej po isti trasi ... Skratka. Vse te smeri so se sicer v različnih obdobjih glede na namembnost in civilizacijske spremembe nekoliko spreminjale, a so se v bistvu ohranile vse do danes, če pogledamo, kje potekajo danes na primer vaške, krajevne, občinske, regionalne, glavne ceste in celo avtoceste.

Seveda pa so v suhih obdobjih gonili tudi po nižjih poteh, vendar je osnovna trasa potekala bolj po gričih, kjer zanesljivo ni bila poplavljena. Sicer pa je izven naselij potekala po istih glavnih poteh kot ves ostali promet. Tudi zaradi tega je bila med ljudmi manj poznana. 

S5 Box