Krajevna zgodovina

Za uvod

Že iz tega zapisanega naslova boste lahko zaslutili, da se s tem območjem več kot pol stoletja dogaja nekaj nenavadnega. Strinjam pa se, da bi tu moralo biti veliko lepih fotografij in besedilo, ki bi kar vrelo od navdušenja nad naravo.

In zares je (bilo) lepo to kraško polje, ki tudi Radensko nikoli prej ni imelo v svojem imenu, pač pa le vrsto večjih ali manjših ledinskih imen, pa sem in tja kakšno poimenovanje po Mlačevcih, Slivničanih, Predolcih, Radenčanih, Zagradčanih in Žalcih, ki so bili lastniki v tem prostoru, nekateri že davno pred zemljiško odvezo, drugi pa pozneje. Več kompleksov pa so imeli še po drugi svetovni vojni v skupnem vaškem koriščenju, podobno kot na primer vaške komunščine.

Ljudje, ki so tisočletja živeli tukaj, so dobro poznali to naravo, vse njene prednosti in muhavosti. Poplave so bile skoraj vsako leto dvakrat – spomladi in v jeseni. Zato tega območja niso gnojili, saj gnoja niso imeli dovolj niti za na njive. Večino parcel so kosili le enkrat in še to precej pozno. Vedeli so tudi, da je treba pokošeno najmanj v treh dneh pospraviti.

Nobene, pa prav nobene, hiše niso zgradili nikoli tako nizko, da bi jo tudi zelo visoka voda poplavila - morda kakšno leseno gospodarsko poslopje, ali pa prostore, ki jih niso rabili za stanovanja? Bilo pa je na vseh vodotokih, ki so vijugali na tem območju, veliko mlinov in žag – v letu 1943 skupaj kar 29 v Grosupeljski kotlini. Nedvomno so poleg vrste meandrov in okljukov na potokih veliko pripomogli k upočasnjevanju poplavljanja.

Glede na to, da je to območje zdaj že štiri leta razglašeno za krajinski park, in zato, ker je iz Krajevne skupnosti Mlačevo na koncu ob določitvi meje tega območja ostala samo vas Zagradec v krajinskem parku, ostale tri pa ne, ga bom v tem prispevku imenoval Zagraško polje do meje s k.o. Račna, celega pa kar Zagraško-radensko polje. Pri nizanju zemljepisnih značilnosti se bom v nadaljevanju ustavil samo nekoliko na najbolj izpostavljenih področjih, ki veljajo za to območje in bližnjo vplivno okolico, kot so:

VODOVJE, POŽIRALNIKI, RETJA, JAME IN BREZNA

Na Zagraško-radensko polje s severa in z zahoda Grosupeljske kotline pritečejo kar trije večji vodotoki:

- Iz zahodnih predelov grosupeljske občine priteče več potokov. Eden med njimi izvira v Krokarici pod Sloko goro, ki predno pride na izviru Medvedice ponovno na dan, ponikne v Globoki dolini. Za novo šentjursko šolo del vode nato spet ponikne v Rupi, a če je vode preveč, je nekaj priteče do Sevnika in z njim tečeta naprej kot Bičje, ki je še na začetku leta 1936 imel ime Šentjurščica, nižje pa Veliki Breg. Nekaj vode, ki ponikne v tej Rupi, se pod zemljo pretoči in pride na dan v Bajerju pri Trontlju na Cerovem in se nato izlije v Podlomščico. Prej opisana Globoščak in Sevnik se združita v Bičje, ki teče mimo Ponove vasi proti Selam in se steče v dolini med Brezjem in Selami, kjer je pred nekaj leti Občina Grosuplje zgradila edini vodni zadrževalnik, ki varuje predvsem novozgrajene Sončne dvore v Grosupljem. Od tu struga zavije na desno in teče okoli Brezja do sotočja s Podlomščico pri grosupeljski čistilni napravi. Tudi na tej poti se Bičju pridruži še več kraških izvirov kot na primer Bičevka in Mali breg.

- Podlomščica je med vsemi sicer najkrajša, a tudi zelo močna reka, ki izvira nekaj sto metrov pod Županovo jamo, kar kaže, da je z njo v tesni zvezi, le da je ta zveza bila še močnejša pred milijoni leti. Najmočnejša pritoka Podlomščice sta Bavšček in Trontljev studenec. Podlomščica nato teče okoli Slivniškega hriba in se združi malo pred čistilno napravo v Grosupljem s potokom Bičje, kjer prečkata slivniško cesto in železniško progo za Kočevje in tečeta naprej pod slivniškim Gradiščem do Bubnovke pod Malim Mlačevim.

- Iz severovzhodnih predelov Grosupeljske kotline največ hudourniške vode na Zagraško-radensko polje pridrvi po dokaj nepredvidljivem Velikem potoku, ki se skozi Grosuplje imenuje Grosupeljščica. Izvira na severnem pobočju najvišjega hriba v občini Grosuplje z imenom Kucelj. Pri Kožljevcu dobi vrsto pritokov in nato pod Polico še enega. Od tu naj bi se imenoval Stari breg. Pod Zgornjimi Duplicami dobi še en pritok, pod Perovem pa še enega. Nato šele postane Grosupeljščica in teče skozi Rožno dolino, naprej pa se te vode starejši ljudje spomnijo še vedno kot Stari breg (ali pa samo Breg), kateremu se na precej zamočvirjenem območju pod Prapročami in Gatino priključi še Gatinski potok.

- Od Bubnovke naprej prejšnja dva združena potoka (Bičje in Podlomščica) in priključena Grosupeljščica nato tečejo pod skupnim novim imenom Dobravka in v Velikem retju (Prkosu) poniknejo. Le redkokdaj se zgodi, da v izrednih sušah voda do tu ne teče stalno, se je pa to že zgodilo tudi v zadnjih desetletjih. Kadar je vode preveč, se le nekaj deset metrov od Velikega retja prelije po strugah pod Zagradcem čez Retice in teče na koncu v številnih značilnih meandrih do požiralnika Beznice. Na tej poti je zalivala nekoč še dve retji - na Škrjančevi njivi pri Zavrtih in Kastevčevo/Tomljetovo (zdaj Jerančevo) jamo tik pred Kloštrom. Obe retji sta bili zasuti - prvo že pred kakšnimi 30 leti, drugo pa v zadnjem desetletju celo z odpadnim materialom (jalovino) ter (tako je kazalo) »s tihim občinskim soglasjem«, ko so v Grosupljem gradili Sončne dvore, ob tem pa so s težkimi tovornjaki močno poškodovali vaške ceste v Zagradcu, ki so danes poleg drugih problemov v dokaj slabem stanju.

Nato se vode pri Beznici spet prelijejo na levi strani podzemno v ponor Tekoče rupe in Brlančkovo retje, na desni pa tečejo površinsko ob gozdu po rahlo nižji površini Uljevce ter Pod ključem čez Kastevčeve jame, Vičevo močilo in Vičevo retje naprej ob gozdu pod Lazcami do požiralnika/jame Pekel, kjer se pravzaprav že vse vode tako Zelenke kot tudi Šice (ki v spodnjem toku močno naraste in jo Zatočne jame ne uspejo požreti) združijo in poplavljajo okoliške travnike. Na tej točki se voda Na dnu (nadmorska višina 321 m) popolnoma »znivelira« in od tega trenutka naprej se samo še dviguje - in poplavlja. Le redkokdaj se voda »znivelira« pri samih Zatočnih jamah, saj je osnovna površina (razen pred približno stoletjem vrezanih površinskih hidromelioracijskih kanalov) ob Zatočnih jamah na isti višini kot pri Peklu, porečje Rašice pa je preveliko in zato premočno, hkrati pa je Dobrepoljska dolina skoraj 100 m višja od Radenskega polja, da bi se to lahko zgodilo. Dogaja se samo takrat, kadar je na Notranjskem v okolici Blok, Kočevja in Turjaka izrazito manj dežja kot na območju Grosupeljske kotline.

- Na samem Radenskem polju izvira dokaj močna Zelenka pod vasjo Predole, ki ga poševno prečka, se skoraj dotakne kopanjskega holma v vznožju in nato po nekaj 100 m večinoma ponikne v Peklu.

- Najmočnejša na Radenskem polju je reka Šica, ki pride na dan v Mali Račni v dveh izvirih (eden je Podkašca) kot ponor precej daljše Rašice, ki ponikne v Ponikvah pred Dobrepoljsko dolino. Zaradi 100 m višinske razlike je pritisk na izviru Šice včasih tako velik, da voda bruha nekaj metrov visoko, kadar je vode v Ponikvah nekoliko več. Zanimivo pa je, da nekaj vode v Šico priteče tudi iz Škocjanskih hribov oziroma iz Lipljenske planote (iz Močil, kjer se zbira voda od Malih Lipljen, Rožnika in Železnice, slednje so dokazali z barvanjem vode leta 1934).

- Vsem tem vidnim vodnim potem moramo dodati še cel niz raznih podzemnih jam in rovov, kot so na primer že precej raziskane jame Pekel in Zatočne jame. Zatočne jame so povezane skupaj v en vodni sistem - najnižja je Zatočna jama, višje ležeča je Lazarjeva jama, nad Zatočno pa je »nagnjena« Viršnica. Iz slednje se večkrat »kadi«, kar napoveduje po izkušnjah domačinov spremembo na slabše vreme. Ob tem naj še omenimo, da sta zračni tlak in količina vode na izviru Krke zelo pomembna tudi za hitrost odtekanja vode z Radenskega polja.

- Poleg teh je jam na Radenskem polju in v neposredni okolici še cela vrsta, kjer se te vode prelivajo, dvigajo in spuščajo, pa tudi vrsta retij, med katerimi so največje Sredn'ce, ko voda ob naraščanju »vre« in se razliva po okolici. Ko se dotok iz okoliških hribov in padavine zmanjšajo, ta retja postanejo požiralniki, kjer nato voda izgine v kraška nedrja. To vretje in požiranje vode pa na mehkejših ilovnatih in zaglinjenih kraških tleh (še posebej ob Sredn'cah) vsake toliko časa ustvari nekaj novih retij, nekatera pa se tudi sama zasujejo in zarastejo s travami, predvsem z močvirskimi rastlinami. Prav ta retja so najbolj značilna za Zagraško polje med vsemi kraškimi polji v Sloveniji.

- Kot posebnost tega polja je kraški kopanjski Studenček, ki izvira približno na polovici severnega pobočja kopanjskega holma. Poleg tega je še kar nekaj dokazanih arteških vodnih povezav v okolici - celo z Žalsko dolino, ko vodni izviri prihajajo na površja sredi pobočij, nekateri pa so celo v zadnjem stoletju že presahnili, saj se kraški svet na tem delu dviguje, hkrati pa voda raztaplja kamnine in se prebija v nižje plasti/sklade.

Kadar je voda na Radenskem polju visoka, jo na Luško polje priteče en del v jami, ki jo je navajal že Valvasor (Stari grad, kamor so tudi v sušah hodili po vodo, zdaj pa se imenuje samo Pri jamah), kamor so se skrili Lučani pred Turki. Nato teče kot Radenščica mimo vasi in pod cerkvijo sv. Ožbolta po dolini naprej, deloma po regulirani zeleni strugi. Nato ponikne v požiralniku, na katerem so že pred drugo svetovno vojno namestili velike v nizko podrt stožec zložene železniške traverze kot rešetko za preprečevanje vdora vejevja in dreves, saj zadnjih nekaj sto metrov voda teče po zaraščeni dolini v gozdu.

Vse vode, ne glede od kot pritečejo na Zagraško-radensko polje, se (slej ali prej) stečejo prek Krke v Savo, Donavo in na koncu v Črno morje. Sama izredna razvejanost vodnega omrežja pa daje osnovne značilnosti ne samo Radenskemu polju, temveč tudi Grosupeljski kotlini. Zaradi tega se Zagraško-radensko polje uvršča med »odprto kraško polje«. Podzemne vodne povezave pa ta svet povežejo še vsaj s širšim zaledjem Škocjanskih hribov in porečjem Rašice.

Poleg velikih razpok, ki so bile »ustvarjene« pred milijoni leti ob »žužemberškem prelomu« (le-ta se ob robu Zagraške gmajne previje ob Slivniškem hribu proti Županovi jami in nadaljuje proti Ljubljanskemu barju), je na samem Radenskem polju in v okoliških hribih vrsta brezen in jam, pa nedvomno marsikje še kakšna morda celo večja neodkrita kraška jama, ki po svojih razsežnostih in lepotah verjetno presega celo samo Županovo jamo.

Morda bomo našli del odgovora celo v legendi, ki pravi, da so se na boštanjskem GRADCU v preteklosti dogajale zelo čudne stvari. Zato so v 5 stoletju pred našim štetjem tam postavili svetišče, ki so ga častili zaradi nenavadnih stvari, ki so se tam dogajale. Stari svečeniki so vedeli, da je tam vhod v podzemni svet, kjer so kraljevali škratje in vile. Toda odpiral se je vsakih sto let in nihče ni vedel, na kakšen način. Ko so ljudje sčasoma pozabili na ta kraj, se je Lambergu v sanjah pojavila vila, ki mu je pripovedovala o čudovitem svetu, ki se tam nahaja in ga prosila, da mora za vedno zapreti vrata v njihov svet.

Ko se je Lamberg prebudil, je bil zmeden, kot še nikoli. Ni verjel vse o tistem, kar je sanjal, zato si je hotel ogledati prostor, ki ga je sanjal. In ko je z svojim spremstvom prijahal na sveto zemljo, je vedel, da mora grad postaviti prav na tistem mestu. Še posebno se je zavzel, da morajo biti temelji zelo močni in da bodo zdržali vse, kar bo sledilo, če se bo grad moral zoperstaviti nevarnostim.

In res je grad bil zgrajen na vratih v vilinski svet, zato je ostal nedotaknjen vse do dneva, ko so ga 1943 požgali ...

Je od tedaj Boštanj postal zakleti grad in se je tiste usodne noči ob požigu začela tudi tragična usoda tega »vilinskega« sveta? Ob vsej tej izredni še nezaznani impozantnosti lahko le slutimo krhkost tega prostora, ki bi si zaslužil po mojem mnenju več spoštovanja, kot smo mu ga namenili v vsej Grosupeljski kotlini v zadnjih dveh, treh generacijah. Je pa res, da je večina teh kraških jam težko dostopnih, zato se domačini vanje večinoma nis(m)o spuščali, razen v »izjemnih« primerih nekateri usposobljeni in dobro opremljeni raziskovalci, domačini pa v glavnem le malo več kot sega dnevna svetloba v te »luknje«. Bolj natančen pregled jam in brezen nedvomno presega možnosti, da bi jih popisali v tem zborniku. Zato jih nekaj samo naštejmo: Beznica, Pasica (pri Tinčetovem repu), Ledvica, Pri križu in Jama treh kosti (pri Plešivici), Medvedja jama (pri lovski koči na Ilovi Gori), Pekel (pri Kopanju), Dihalnik (nad Viršnico), Lazarjeva jama – Zatočna jama, Viršnica – vhod na hribu, Zatočna jama,  Marjanščica (Velika Račna), Brezno nad apnenicami, V gošči, V Griču jama in Jančna jama (Mala Račna) in Gornja Škofelca (Predole).

Če pa bi ob teh navedenih jamah pogledali še situacijski načrt jam in reliefni načrt v nekoliko širši dolenjski pokrajini, bi že po tem lahko sklepali, kje vse so pod povrhnjim plaščem reliefa še neodkriti rovi - nekateri višje ležeči so verjetno v glavnem suhi, drugi nižji pa so najbrž kar precej zaliti vodo in jo pretakajo v glavnem proti Krki, razen v posameznih manjših vodotesnih rovih, kjer se arteško prelivajo v še kakšen višjeležeči studenec v okolici.

 

Raziskovalci Zagraško-radenskega polja

1887 so začeli z intenzivnejšimi deli za hitrejši odtok voda z Zagraško-radenskega polja, kar je sovpadalo z meritvami in izdelavo načrtov za železniški progi od Grosupljega proti Kočevju in proti Novem mestu. Na prehodu iz 19. v 20. stoletje, pred prvo svetovno vojno, je meritve na Zagraško-radenskem polju in v samih jamah izvajal skupaj s sodelavci in ob pomoči nekaterih domačinov (ko je bil že v pokoju, pa je sodeloval kot svetovalec) Viljem Putick, (1856-1929, po rodu Čeh), geometer oziroma geodetski inženir, gozdar in speleolog. V svojem najbolj plodnem obdobju v letih od 1904 do 1924 se je veliko ukvarjal z raziskovanjem Ribnice, Kočevja in Strug v Dobrepoljski kotlini, krasa (Postojnske jame, Cerkniškega jezera, Hotenjke, jame Pivke, krasa med Planino in Vrhniko in ugotovil, da gre za skupno porečje Ljubljanice), ter še več drugih območij. S svojim znanjem je podprl tudi osuševalna dela v Lučah pri Žalni.

Ker mu je bila še posebej pri srcu reka Krka, se je tako zaradi podzemnih vodotokov srečeval poleg Ribniško-dobrepoljskega tudi z Zagraško-radenskim poljem. Obstaja zapis o raziskovanju brezna Marjanščica nad Predolami, v katero so po vrvi spustili najbolj korajžnega domačina. Za popotnico so mu dali dobro merico »kačje sline«, a je po 50 m globine, ko je zmanjkalo vrvi, »videl samega hudiča z belimi rokami, krvavimi stegni in rdečo kapico«. Zato je naglo potegnil za dodatno vrvico, na kateri je bil obešen reševalni zvonček, ki je skoraj ponorel ...

Pozneje je Puticka zaradi preobremenjenosti večkrat zamenjeval Jan Hrasky (po rodu Čeh, ahitekt, stavbenik, inženir, hidrolog in balneolog). Leta 1906 so se v društvu Dren zbrali Rudolf Badjura, Pavel Kunaver, Josip Kunaver, Josip Cerk in Bogumil Brinšek.

Naslednji večji premik je bil koncem dvajsetih let prejšnjega stoletja, ko je ponovski župan Jože Perme, oblastni poslanec, izposloval, da so na širšem območju Grosupeljske kotline začeli z melioracijskimi in regulacijskimi deli, pa tudi s prenovo več cest, na primer v Žalno in proti Račni. Bil je tudi predsednik vodne zadruge za to območje.

Leta 1940 pa so od Predol prek polja mimo kopanjskega holma skopali dokaj velik jarek Zelenke in zgradili most čez cesto.

Vsa dotedanja raziskovanja so bila usmerjena predvsem v iskanje rešitev, kako se ubraniti poplavam, pa tudi kako pridobiti kakšne dodatne obdelovalne površine.

 

Po drugi svetovni vojni

Odnos do Zagraško-radenskega polja se je začel močno spreminjati v času arondacij leta 1964, ko je državna politika prek grosupeljske kmetijske zadruge kmete v bistvu v drugem valu razlastila oziroma je zemljo odkupovala po taki ceni, da so na primer isti nekdanji lastniki plačali enako najemnino za enoletno košnjo, saj državno posestvo ni bilo sposobno pospraviti pravočasno suhega sena in jim ga je kar nekajkrat odplavilo. Poleg tega je zadruga propadla in je zemlja potem prišla v »last« in upravljanje državnega Agrokombinata in pozneje raznih podjetij, ki so se menjavali po tekočem traku do zadnjih Ljubljanskih mlekarn, ki pa so postale do okoliških prebivalcev kar precej vzvišene.

Sočasno so začeli agromeliorirati in hidromeliorirati večino obdelovalnih površin v Grosupeljski kotlini, kar je povzročilo vedno bolj pogoste hudourniške poplave. Vendar moramo pri tem dodati, da so pred tem že leta 1954 naredili načrt, na katerem je bilo poleg velikih odtočnih jarkov, sekanja gozdnih površin in planiranja le-teh, narisanih tudi 7 zadrževalnikov. Pozneje so v osemdesetih letih narisali samo še tri, a nobeden od teh do zdaj ni zgrajen, če vemo, da so načrtovanega pod Brvacami in med Brezjem prestavili med Brezjem in Selami zgolj za zaščito novozgrajenih Sončnih dvorov. 

Že kmalu po arondacijah se je začel čutiti vpliv povečanih odplak zaradi povečevanja naselja Grosuplje. Tudi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zgrajena čistilna naprava pod Slivniškim hribom je bila že v začetku nepravilno postavljena oziroma premalo zaščitena, saj jo je večkrat poplavljalo, že po nekaj letih pa je bila premajhna vse do pred kratkim.

Naslednja vedno bolj vpijoča ekološka bomba je postajalo preveliko kmetijsko posestvo v Boštanju - še posebej po letu 1972, ko so zgradili novejši hlev na izpiranje gnoja. Zato je bilo predoziranje gnojevke na širšem območju Grosupeljske kotline (tudi iz posestev v Brvacah in še prej v Šmarju) preveliko celo neposredno ob požiralnikih na Radenskem polju. Na ta način se je poleg plavajoče nesnage tudi samo travinje tako onesnažilo, da ga kmetje sploh niso smeli krmiti živini, saj so živali obolevale za raznimi metljaji in drugimi boleznimi.

Prav takrat so se začele pojavljati na Radenskem polju tudi različne tujerodne invazivne rastline.

Kot posebno zanimivost in neusklajenost tako javnih služb kot stroke naj še navedem, da smo za načrt širokega odvodnega kanala čez Zagraško-radensko polje izvedeli 17. 2. 1984 od vodarjev prek Krajevne skupnosti Mlačevo. Prejeli smo namreč pismo iz Območne vodne skupnosti Ljubljanica Sava, da bodo začeli graditi širok odprt kanal, ki bi ga bilo možno strojno kositi, od Bubnovke pod Slivniškim hribom in ga peljali do Novljanovih retij skoraj do Pirke dokaj vzporedno s cesto za Račno. Nato bi ta kanal prečkal ravnico in se dotaknil kopanjskega holma ter na koncu priključil na Zatočne jame. Temu načrtu so se uprli kmetje in del prebivalcev ob spodnjem delu Radenskega polja.

Drago Meze (geograf) pa je v Zborniku občine Grosuplje že leta 1980 objavil prispevek, ki jasno kaže, da takšno razmišljanje o agromelioracijah, še posebej pa hidromelioracijah, ne peljejo k ustreznim rešitvam, saj ne rešujejo problema koncentriranja poplavnih voda, še manj stoletnih katastrofalnih poplav.

Potem se je vedno bolj začelo pojavljati stihijsko poseganje v ta prostor. Vsak je delal, kar se mu je zljubilo, Kmetijska zemljiška skupnost pa je še sredi devetdesetih let subvencionirala hidromelioracije. Poleg pogostih poplav je bilo vedno več tudi travniških požarov, saj so nekateri začeli spomladi požigati suhe in s ščavjem zarasle bregove strug, pa tudi kar cele komplekse. K temu je svoje prispevala vedno bolj neugodna lastniška struktura in ne nazadnje uničevanje srednjih kmetov, ki so vedno bolj opuščali košnje ob strugah. Le-to se zaradi razvrednotenja kmetijskih pridelkov in kmečkega dela nasploh izvaja najbolj intenzivno prav v zadnjih nekaj več kot desetih letih, ko je praktično v vsaki nekoč izrazito kmečki vasi ostal samo še sem in tja kakšen kmet za vzorec.

 

Zagraško-radensko polje »po osamosvojitvi«

V tej vedno večji packariji in zmedi so večinoma izginile nekatere ogrožene močvirske rastline, v vodi in ob njej pa avtohtone ribe in druge živali. Začeli pa so se vedno bolj razmnoževati komarji.

Že same ankete v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja ter nato priprave na razglasitev krajinskega parka kmalu po letu 2000 pa so pokazale tisto pravo dimenzijo, ko se je večina stvari dogajala mimo okoliškega prebivalstva. Zato je bilo nekaterim že zelo zgodaj jasno, da z načrtov na državni in občinski ravni, kamor so začeli prav v tem času vrisovati krajinski park v dolgoročne plane, ne bo nikoli nič nastalo, pač pa bo, kot sem zapisal v knjižici Lepote in zanimivosti Grosupljega in okolice že sredi leta 1994, »sledilo divje zaraščanje travnikov in strug, kjer bi se (se še vedno!) v naravnih lagunah nabirala 'civilizacijska nečimrnost'«.

 

Pa še malo o denacionalizaciji na tem območju!

Kot sem že v prejšnjem poglavju omenil, je bila krivično odvzeta zemlja z arondacijami leta 1964. Z zakonom o denacionalizaciji pa naj bi se te krivice popravile. A birokrati kot birokrati - zakomplicirajo, če se le da. Kar precej denacionalizacijskih postopkov je bilo samo »skupinsko odprtih« z delnimi odločbami o denacionalizaciji že leta 1993 in so se vknjižbe v zemljiško knjigo izvršile z nedoločenimi deleži na nekdanje, zdaj že večinoma pokojne lastnike. Temu bi več potencialnih dedičev moralo vlagati razne pobude o izpeljavi dokončnih dedovanj, pa marsikje naročiti tudi geodetske meritve, saj so se meje med tem časom večinoma že izgubile, da o nadaljnjih sporih pri teh postopkih ne govorim. Zato se je večina tudi zaradi vmesnega razvrednotenja kmetijstva, nekateri pa se sploh z njim več ne ukvarjajo, odločila, da postopkov ne bo drago plačevala in jih je pustila v slepi ulici. A če bi bilo pravično, bi postopke moral dokončati tisti, ki jih je »zakuhal«.

 

Edini zbor krajanov 

Šele 4. 2. 2009 (po 10 letih – ko je bilo med »strokovnjaki« in birokrati že vse jasno!) je KS Mlačevo sklicala edini zbor krajanov za vasi Lobček in Zagradec ter tudi za Plešivico (ki sploh ni v KS Mlačevo!) na temo krajinskega parka Zagraško-radensko polje in so nas tako postavili pred IZVRŠENA DEJSTVA.

Citirano s spletne strani

http://www.radenskopolje.si/Arhiv/29-Aktualno_prva%20stran/189-zgodilo-se-je-05022009-predstavjeno-delo-krajinskega-parka-na-zboru-krajanov-ks-mlaevo.html

»Povabili so koordinatorja ustanavljanja parka, Center Grajski vrt Boštanj, da predstavi svoje delo in seznani krajane omenjenih vasi glede vsebin, ki jih najbolj zanimajo. Mag. Tina Mikuš je predstavila, kaj pomeni park in razložila pomen sožitja človeka in narave kot bistvo krajinskega parka. Gospod Leon Kebe pa se je dotaknil največjih teženj, ki se na območju dogajajo in se bodo verjetno tudi v prihodnje. Razložil je, da park ne bo prinesel nobenih omejitev, kot jih že danes predpisuje obstoječa zakonodaja. Nadaljevanje srečanja je vodil dr. Alexis Zrimec, sicer predsednik Sveta za Zagraško-radensko polje.  …«

Na srečanju so bili še predstavnica z Ministrstva za okolje in prostor mag. Suzana Zupanc Hrastar ter predstavnici Občine Grosuplje Jelka Kogovšek in Mojca Lovšin. Posebej moram poudariti, da na tem zboru še ni bila določena meja parka, kar so potem ZELO SPREMENILI in iz KS Mlačevo od štirih vasi približno enakih vplivov in povezav na Zagraško-radensko polje v krajinski park vključili samo vas Zagradec.

Potem smo delali (spet) neko anketo, o kateri pa nismo izvedeli nič novega, še manj spodbudnega. 

 

Razglasitev v krajinski park

Pred razglasitvijo je bilo nato še »neko srečanje« v Družbenem domu v Grosupljem, na katerem pa je bilo spet več tistih z Občine, strokovnih služb in ministrstva kot pa zainteresiranih krajanov oziroma občanov. Na tem srečanju so govrili o soustanoviteljskih pravicah in obveznostih občine in države. Država bi za financiranje krajinskega parka morala zagotavljati 67 %, občina pa 33 %, a obe naj bi sodelovali z enakim številom članov v odboru za spremljanje upravljanja krajinskega parka. Določila naj bi tudi način upravljanja krajinskega parka - podelitev koncesije. Občina naj bi sodelovala pri izvajanju nadzora v krajinskem parku z občinsko redarsko službo, načrt upravljanja pa naj bi sprejela Vlada RS po predhodnem soglasju Občine.

V prvih letih naj bi se prijavili na naravovarstvene in državne razvojne in mednarodne razpise, aktivno zagotavljali čistejši dotok površinskih vodotokov iz Grosupljega (to nedvomno je z dograditvijo čistilne naprave leta 2015 izboljšano), pa tudi čim prej vzpostavili kanalizacijsko omrežje za vasi znotraj zavarovanega območja (kako, če z vključevanjem naselij ni upoštevana gravitacija oziroma že sedanje odtekanje odpadnih voda?). Potrebno je tudi aktivno reševati divja odlagališča, nadzirati vožnje v naravnem okolju predvsem za motokros. Usmerjati je treba tudi obisk (turistična infrastruktura, naravovarstveni nadzorniki) glede na vsebine in letne čase. Spodbujalo naj bi se košnje na območjih, kjer se zaraščajo, predvsem znotraj 1. območja ter najti trajno rešitev povoza dvoživk.

Razglasitev je bila nato z odlokom in uredbo potrjena leta 2012 in bi morala po enem letu zaživeti. Pa ni! Predvsem zato, ker niso bile izvedene vse zahteve, ki jih omenja Natura 2000 v ciljih, med katerimi so za ohranjanje najvrednejših območij narave potrebni ukrepi za zaščito ogroženih vrst tako rastlinja kot živalstva. To sicer vsaka država na svojih območjih zagotavlja skupaj z lokalnimi skupnostmi na ta način, da v celoti izvede ukrepe – poleg zakonskih je treba poskrbeti še za upravljanje prek usposabljanja domačega prebivalstva, podpiranja obstoječih ustanov in dejavnosti, ki zagotavljajo trajnostni razvoj, s spodbujanjem ekološkega kmetijstva in podpiranjem trženja ekoloških proizvodov z območij parkov, omogoča razvoj dopolnilnih dejavnosti, povezovanje kulturnih programov in varovanje kulturne dediščine ter pravočasno zaznava negativne trende.

 

Zatiranje komarjev sloni (v glavnem) na Zagradčanih

S problemom komarjev se prebivalci v vaseh okoli Zagraško-radenskega polja srečujemo že desetletja. Zato se moramo vrniti na začetek devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je »vikendaš« Dolgoš v letu 1992 s še nekaj somišljeniki organiziral prav v naši vasi Društvo za zatiranje komarjev in ga je tudi vodil in nadziral. Potem je bilo še nekaj drugih predsednikov in nekaj vaščanov, ki se je odločilo za sodelovanje v društvu. Začeli so škropiti s posebnim škropivom BTI, ki naj ne bi bilo škodljivo za ljudi in druge živali, a (roko na srce) še danes ni registrirano v Sloveniji. Zatiranje pa je potrebno večkrat letno (tudi desetkrat) glede na padavine in temperature.

Društvo za zatiranje komarjev je od začetka do leta 2008 imelo škropivo in opremo hranjeno v privatnih hrambah, lastnikom pa je vsako leto plačevalo najemnino. Po tem letu in ob prevzemu vodstva društva v roke Zagradčanov, so hrambo našli v kleti oziroma kurilnici gasilskega doma. Ob tem so v letih 2012 in 2013 padle tudi neke nove »visokozveneče pobude«, da bodo sodelovale skoraj vse krajevne skupnosti v občini, a se je to še v istem letu, ko je bilo treba prvič v akcijo, pokazalo za nerealno, saj je treba ukrepati zelo hitro. Zamujen dan ali dva lahko povzroči, da med tem časom komarji že odletijo. Zato so te obljube poniknile, čeprav je kar precej močvirnih predelov tudi okoli Šmarja, Grosupljega, Št. Jurija, Škocjana, Ilove Gore, Police in Žalne.

Verjamemo pa, da se za tako mukotrpno delo nihče ne ogreva prav zares, saj je treba, odvisno od količine vode od Malega Mlačevega do kopanjskega holma, v enem zatiranju prehoditi po raznih mlakužah in blatu na desetine kilometrov (najmanj 30 km ali skoraj še enkrat toliko) plitvin in delno poplavljenega travinja. Vsak, ki se loti zatiranja na ta način, mora na hrbet nadeti ročno šprico, kakšnih 10 l vode s pomešanim škropivom, obuti visoke (včasih tudi ribiške) škornje in hoditi večinoma peš. Na posameznih mestih, kjer je teren nekoliko bolj prevozen, si zatiralci pomagajo za dostavo škropiva in opreme s traktorjem ali štirikolesnikom. Ob predelih, kjer pa je breg močno poraščen z grmovjem in močnim (tudi invazivnim) in agresivnim bodikavim rastlinjem, pa se škropljenja lotevajo tako, da gresta dva v kanu - eden vesla, drugi pa škropi s podaljšano ročico.

Naj na grobo naštejem samo še lokacije, ki jih obredejo vsakič, ko zatirajo komarje: Pri mostu (za Račno), pri Bubnovki, na Golobarjevem, v Panšci, v Mihovki, na Kotih in na Prkosu, v Reticah, v Glincah, pri Beznici, v Tekoči rupi, v Zagabrju, na Uljevci, okoli Ozmčevega močila, na Vovkovki, na Sredn'cah, v Kastevčevih jamah, pri Peklu, na Jerančevem močilu, v Vičevem močilu in retju, pri Lazcah, v Tinčetovem repu, v Novljanovih retjah, pri Bucovarjevi parceli in sredi radenskih mokrotnih travnikov, za katere mi zagraški zatiralci ne znajo povedati ledinskih imen.

Po letu 2013 ima tudi Društvo za zatiranje komarjev svoje delovne sestanke in občne zbore v prostorih zagraškega gasilskega doma. Občasno organizirajo kakšen piknik, kamor povabijo tudi predstavnike občine, ki finančno podpira zatiranje komarjev, pa tudi predstavnike zainteresiranih krajevnih skupnosti. Osebno pa menim, da je tudi to delo le začasnega značaja, saj bi pravo ekološko ravnovesje tudi nadlogo s komarji zelo zmanjšala in jo spravila na znosno raven brez dodatnega zatiranja.

 

Prenašanje žabic – Sizifovo delo

Zanimivo je tudi, kako trdovratno se celo na Občini oklepajo zdaj že večletnih kampanj »prenašanja žabic čez cesto«! A je po mojem mnenju to Sizifovo delo, saj sem prepričan, če bi se lotili kompleksnih in stabilnih rešitev, bi že s tem denarjem, kolikor so ga zapravili za provizorij ograje, postavljanje le-teh in samo prenašanje, veliko naredili. Vse bolj pa se zdi, da imajo nekateri študentje to delo zelo radi, saj imajo tudi osebne koristi.

Na dolgoročnost rešitve z obcestnimi jarki in stabilnimi ograjami ter z izgradnjo kakšnih treh betonskih propustov čez cesto (štirje pa so že obstoječi) pa v tem trenutku še nihče ne razmišlja!

 

Za zaključek!

Danes poplave niso več take, kot so bile še pred dobrimi petdesetimi leti. V zgornjem delu je glede na približno 4 kmpovršine, kolikor je Zagraško-radensko polje veliko, vsaj še dvakrat toliko novih streh in asfaltiranih površin, ki vodo pošiljajo nizdol z veliko večjo hitrostjo in se že po enem dnevu nabere toliko vode, kot se jo je z enakimi količinam včasih šele po treh ali več dnevih. 

Že na zboru 4. 2. 2009 v zagraškem gasilskem domu, kjer je bilo skoraj več prisotnih »razlagalcev birokratske zaščite« kot domačinov, se je pokazalo, da so bila že med prisotnimi domačini ugibanja, razmišljanja in razprava zelo daleč od neke skupne povezovalne vsebine. Je bilo pa med ljudmi tudi nekaj takih, ki s(m)o med drugim jasno razbrali, da gre spet za birokratsko natolcevanje, ki ljudem ne bo prineslo nič, sploh pa ne dobrega.

Poleg tega je bilo na tem zboru še rečeno, da bo park ustanovljen sredi leta 2009, upravljalec pa naj bi začel z delom novembra 2009. A že razglasitev je trajala vse do leta 2012. Za obljubljeni načrt upravljanja in kdo naj bi bil upravljalec pa v tem trenutku ne ve še nihče.

Po drugi strani pa vprašajte, kaj morajo ŽE ZDAJ, ko organizacijsko stvari sploh še ne funkcionirajo, storiti tisti, ki prodajajo ali kupujejo nepremičnino na primer v Zagradcu! Da ne govorimo, kaj počnejo birokrati s tistimi, ki prenavljajo ali gradijo na novo hiše zase, ne za trg! - En kup soglasij. Pa kakšnih? S »copy>paste« pa se da vse lepo primerjati! Na koncu ugotoviš, da drug od drugega samo prepisujejo s tem dodatkom, da večkrat še pravniki in notarji ne vedo, kaj potrebujejo in ljudi pošiljajo od Poncija do Pilata.

Na koncu, ko vso papirologijo zložite skupaj, vam postane popolnoma jasno, da gre samo za veliko birokratsko oviranje razvoja na čuden postopkovni način vključenih ljudi v krajinski park. Zato nikakor ne morem razumeti tega, da so nas domačine četrt stoletja od prve ankete naprej tako lahkotno peljali žejne čez vodo. Nekateri polnih ust ekologije in zelenih barv pa nas vsake toliko časa, ko karkoli naredimo ali se oglasimo, vedno znova »valjajo po njihovi lastni civilizacijski nečimrnosti«.

Kljub vsemu sem še vedno prepričan, da bi bil nek normalen vzdržen trajnostni razvoj možen le s polnim vključevanjem domačinov.  

S5 Box