Razno

Čaščenje sv. Florjana se je med ljudmi začelo že v 7. stoletju prav v njegovi rojstni okolici in se je nato razširilo na Bavarsko, Madžarsko, Češko, v Bolgarijo in tudi k nam. Je zavetnik Dunaja, Krakova in Bologne. Pozneje je postal tudi zaščitnik narodov Evrope.

Že pred 16. stoletjem je bil zaščitnik Avstrije in krajev, ki so se borili proti osvajalskim pohodom Turkov. V Dravski banovini stare Jugoslavije so gasilcem rekli tudi "vitezi svetega Florjana".

Slovenski gasilci so se svetemu Florjanu zahvaljevali in priporočali v varstvo že kmalu po ustanovitvi prvih društev. Tako so ga imela nekatera društva upodobljenega na svojih praporih že koncem 19. stoletja.

 

Poleg gasilcev so ga za svojega zaščitnika sprejeli še izdelovalci piva, sodarji, dimnikarji, lončarji, kovači, izdelovalci mila in ponekod tudi vojaški bojevniki. Je tudi zaščitnik pred nevihto, sušo, viharji, grozečo poplavo, nerodovitnostjo polj, pa tudi pred opeklinami. Njegovo ime je v slovenščini neposredno prevedeno v Cvetko, lahko pa bi bilo tudi “cvetoč, sijajen, krasen”.

Sv. Florjana največkrat upodabljajo kot rimskega častnika v bojni opremi – s krščansko zastavo v eni roki in z vedrom vode v drugi, čeprav takrat, ko je umrl, ni bil vojak - bil je visok rimski uradnik.

Rojen je bil v Lauriacumu, današnjem Ennsu (po slovensko Aniža) blizu Linza v današnji Avstriji v krščanski družini in bil tako tudi vzgojen. V mladosti je postal vojaški častnik v času vladanja okrutnega rimskega cesarja Dioklecijana. V rimski provinci Noricum je opravljal službo najvišjega uradnika pri Aguilinusu, cesarjevem namestniku.

Leta 303 je Dioklecijan izdal zadnji nalog o preganjanju kristjanov. Vsi bi morali darovati poganskim bogovom. Kdor tega ne bo napravil, bo umrl. Florjan pa se je raje odpovedal visoki službi in se umaknil v bližnje naselje Cetium (današnji St. Polten). A ko je izvedel, da preganjajo njegove tovariše, je odšel k njim, da bi jih moralno podprl ter se je zavzel, da bi bili oproščeni. 40 vojakov, ki so se opredelili za krščanstvo, je bilo obsojenih in usmrčenih.

Ko se je sv. Florjan približal svojemu rojstnemu kraju, so ga zajeli vojaki. Peljali so ga pred cesarjevega namestnika Aguilinusa. Ker ni hotel darovati poganskim bogovom, ga je le-ta dal prebičati in mučiti. Nato so mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v reko Enns. To se je zgodilo 4. maja leta 304.

O sv. Florjanu pa je nato med ljudmi krožilo več legend. Med njimi tudi ta, da je človek, ki ga je porinil v reko, oslepel. Reka se je nato ustrašila, da bi se prav v njej utopil tako veren in pravičen človek. Zato ga je naplavila na skalo ob obali. Potem se je pojavil svetnik in pokazal neki ženski z volovsko vprego, kje leži truplo sv. Florjana. Vprega v saneh je vlekla slamo in veje za kurjavo, žena pa je nato naložila Florjanovo truplo, a bolj se je vprega oddaljevala, bolj težke so postajale sani, pa še voli so postali silno žejni. Iz strahu za živali in v obupu, da je ne odkrijejo brezbožni preganjalci kristjanov, je začela moliti. ... in kar sredi poti je začel teči studenec, na katerem se je skupaj z živalmi odžejala.  ... potem so živali kar same šle proti mestu, kjer so sv. Florjana na skrivaj na hitro pokopali. Na tem mestu so se potem začeli dogajati čudeži.

Zadnji del te zgodbe je nedvomno legenda, ki se je med ljudmi širila od ust do ust, a bistvo v njej ni spremenjeno. Kristjani so kmalu dvignili Florjanovo truplo iz reke. Na mestu, kjer je njegova žena Valerija Florjanovo truplo zavila v platno in pokopala, je bil okoli leta 800 zgrajen samostan sv. Florjana. Tekom časa se je samostan prenavljal in je ohranjen do današnjega dne. Imeniten samostan – velik, moderen in pomlajen, ki ga upravljajo avguštinci. Ob njem je tudi velik Muzej sv. Florjana.

Ob preseljevanju ljudstev je leta 488 del romanskega krščanskega ljudstva odšel iz obdonavskih dežel v Italijo. S seboj so odnesli tudi okostje sv. Florjana in ga shranili pri sv. Štefanu in Lovrencu v Rimu. O preseljevanju njegovih relikvij je še več drugih zgodb. Pomembnejša med njimi pa je tista, ki pravi, da je takratni kardinal Karel Woytila, poznejši priljubljeni papež slovanskega porekla Janez Pavel II. lastnoročno prinesel relikvije 31. 10. 1998 v relikviarij cerkve sv. Lovrenca na Dunaju k relikvijam 40 mučencev, njegovih prijateljev, ki so jih prav takrat umorili kot njega.

Po drugi svetovni vojni so se na Slovenskem kar več let na različnih ravneh »močno trudili«, da so tega priljubljenega svetnika, ki je gasilcem pri srcu, zakrili s političnimi motivi in socialističnimi simboli. V naših gasilskih društvih so zamenjali največ praporov s Florjanovo podobo in »starimi napisi« sredi petdesetih let prejšnjega stoletja, uporaba pa je bila prepovedana vse do osamosvojitve Slovenije.

Prav tako so bili odstranjene slike z gasilskih domov. Tiste, ki so bile narisane ali naslikane na pročeljih, pa so se ob obletavanju beleža večkrat kazale (tudi) v opomin, da človek in njegova oblast nista in ne moreta biti večna.

Že kmalu po prvih svobodnih volitvah v Sloveniji so gasilci spet obudili čaščenje in praznovanje svojega zavetnika. Pred agresijo Jugoslovanske armade na Slovenijo mi ni znano, da bi katero društvo v sedanji Gasilski zvezi Grosuplje praznovalo Florjanovo. Grosupeljčani pa so z obujanjem te tradicije (in vere!) začeli leta 1993.

Florjanove procesije so po Sloveniji različne. Največkrat gasilci nosijo kipec sv. Florjana od gasilskega doma do cerkve. Pri nas kar nekaj gasilskih društev organizira skupne »Florjanove maše«, še posebej tam, kjer je več društev v eni župniji. Tako v Grosupljem skupaj praznujejo PGD Gatina, Grosuplje in Spodnja Slivnica. V župniji Žalna pa nas je kar šest gasilskih društev - Luče, Malo Mlačevo, Velika Loka, Veliko Mlačevo, Zagradec pri Grosupljem in Žalna.

Zanimiva je tudi simbolna povezanost sv. Florjana in gasilcev z vodo. Voda je znamenje življenja in smrti, zdravja in prerojenja. Voda gasi tudi naše slabe strasti in nagnjenja.

Ko se je po naših družinah v preteklosti veliko molilo, so vsak večer pri Ave Mariji dodali še Oče naš v čast sv. Florjanu, naj nas varuje časnega in večnega ognja.

Varuj nas časnega in večnega ognja pa je tudi naša prošnja, ki delamo in se srečujemo v gasilstvu!

Jože Miklič

 

P.S. Prispevek sem večinoma objavil v zborniku 100 let prostovoljstva, pomoči, zaupanja in sodelovanja, ki je izšel leta 2009 ob 100-letnici PGD Grosuplje, in nekoliko dopolnjen 2014 v zborniku ob 100-letnici PGD Malo Mlačevo.  

S5 Box