Razno

Med GRADCEM in BENETKAMI

Ko nas je pl. Jakob Lamberg leta 1549 preselil na današnjo lokacijo, je imel nedvomno PLEMENITE NAMENE, kar smo šele v zadnjih desetletjih dognali – v sušnem obdobju živimo v GRADCU, v mokrem pa v BENETKAH.

Zagraški mladi gasilci »igrali« kmete v Črni ženi

Davnega leta 1968, ko je naš predsednik MEJDUNAHAMOL poskušal po skorajšnjem razpadu GRAJSKEGA kulturnega društva z gledališko igro Črna žena, ki prikazuje čas turških vpadov na Gorenjsko, smo se zagraški mladi gasilci brž vključili v to igro, a smo v glavnem »pobrali« samo vloge kmetov.

Kraljev in kraljic ni bilo, le sem in tja kakšen (š)pijun, pa konj, trdnjava je bila pa že itak podrta od leta 1943.

 

Silvestrovanje zagraških gasilcev v boštanjski dvorani

31.12.1969 je kazalo, da se bo zgodilo eno od največjih silvestrovanj v Grosupeljski kotlini. Vse je vrvelo, vrelo, klobase so se kuhale, vino tudi …

Kar na enkrat pa lučke crknjejo, kuhalniki tudi …

Kje so varovalke? Pancerke? Nihče ne ve? Treba je električarja.

Uf. Veste kje je to? V Grosupljem?

To je tako daleč kot danes Španija, če ne celo Amerika.

Med tem časom pa nagajivi mulci iz žepov potegnejo ves arzenal petard in jih pospešeno mečejo skozi provizorij dimnik v gašperček.

Gašperček je poskakoval vsaj 20 cm, ženske pa pol metra.

Čez 3 minute je bila dvorana prazna.

Ura pa približno 22, ali kakšno minuto čez.

Ko so se potem v mladem letu usedli in denar prešteli, so ugotovili: »kolikor je bilo v VINOTOKU na trgatvi DOBIČKA, toliko je bilo na koncu GRUDNA zgube. Ampak! Gruden pri tem ni bil nič kriv!

 

P.S. Zdaj se na gradu NIČ NE DOGAJA. In vsakič, ko J€žek vzame penzelj v roke, da bi grad naslikal, vedno se ga manj vidi. Zato bo zdaj slikal samo še hosto.

 

Delitvena bilanca - prvič?

Po nekaj več kot enoletnem zatišju in sprehajanju DUHOV v že omenjeni boštanjski dvorani so se neko noč SAMA VRATA ODPRLA NA STEŽAJ. Iz nje so izginile vse klopi, mize, zastor, luči … Ko smo te DUHOVE odkrili, smo se spet mladi zagraški gasilski uporniki zbrali, nažicali Fletnovo kobilico in odšli z gasilskim gumi vozom po preostali ostanek - dve izredno težki hrastovi pisalni mizi in ena večja okrogla zelena emajlirana peč. Vse smo razstavili, naložili in odpeljali v zagraški gasilski dom.

 

Delitvena bilanca – drugič?

Ko je krajevna skupnost hotela graditi ob starem kalnerju še mrliško vežico, smo se mladi zagraški gasilci ponudili, da iz že precej podrte boštanjske ovčarnice skopljemo in očistimo vse uporabne zidake. Zložili smo jih na kup ob cvinger in pokrili s provizorij streho.

Že čez kakšno leto ali dve pa so se spet pojavili isti KULTURNO nekulturni DUHOVI (le skoraj 10 let postarani) in so odpeljali ZNANO KAM približno 10m3 polnih zidakov s streho vred.

 

Grad gori!

Nekega poletnega večera 1979 se je stemnilo še bolj hitro kot običajno. Treščilo je, zelo blizu. Nato nastane črna tema, saj je tudi elektrike zmanjkalo in gasilske sirene niso tulile. Ker se je J€žek ravno v tistih letih nekaj okoli Boštanja sukal, zagleda med prvimi, da gori edini še preživeli grajski stolp, v katerem so živele tri družine. Brž pokliče še gasilca, ki je bil na srečo doma. V nekaj minutah sta čisto pod vrhom, kjer se ogenj divje razžareva.  Spotoma še ugotovita, da je vodovodne cevi pometalo iz zidov in voda teče na polno. Brž še stanovalci začno nositi vodo v škafih in vedrih in požar je pogašen. Ko se nato gasilca že odpravita proti domu, srečata gasilce, ki prihajajo z modrimi lučmi.

»Kje gori? Kaj gori?« - »Grad gori …« - »Od kdaj« - »Od leta 1943.«

 

MARŠ na Čušperk!

Se peljejo ZA GRADČANI leta 1964 na sektorsko vajo na Čušperk. Na ravnici je gumi voz z diro lepo šumel po makadamu in Vičeva kobilica se ni nič pritoževala ne na motorko, ne na cevi, ne na deset sedečih fantov na diri in ne nad 3-tonsko Lubasovo harmoniko, ki jo je Vic šparal za vsak slučaj pod konjsko deko.

Pa pridejo v Račni do klanca. Kobilica se ustavi, fantje poskačejo z voza, Vičev oč vzame harmoniko in »Marš na Čušperk« zaigra. Na prireditveni prostor pridejo prvi. Zato se ustavijo še za šankom … Kako je bilo pa potem na vaji, pa bolje da ne povem!

P.S. Zdaj Zagradčani delajo nekoliko drugače –

najprej zberejo pokale, potem gredo pa (še) za šank. 

 

Kje ste mlaj posekali?

Mladi Zagradčani smo za prevzem motorne brizgalne leta 1984 šli v »Bejž-boršt« in tam posekali kapitalni mlaj, da se ga je skoraj videlo čez boštanjski hrib v Veleuplje. A še predno smo ga postavili, je bil že na gasilskem vrtu logar s klupno (logarsko premerko) in ga je hotel »ocariniti«. In čeprav nas takrat ni vprašal, kje smo ga posekali, mu zdaj lahko povemo – v državnem, ampak še pred denacionalizacijskimi postopki.

 

Z lojtrnikom na mlačevsko veselico - prvič

Bilo je okoli kresa, pisalo pa se je leto Gospodovo 1961 ali pa morda kakšno povrhu. Vroče kot v peklu. Pa še nedelja je bila povrhu. Na Mlačevem pa je bila na Šavrovem vrtu gasilska veselica z dobrepoljskimi muzikanti.

Mi smo imeli pa mrvo v Pirki za pospravit. Kaj zdaj? Nič! Najprej mrvo pospravit, potem pa (morda) na veselico. Rečeno storjeno!

Vsi smo šli mrvo dajat v zgrabke, pridni kar se da, še nikoli prej bolj hitri, Taja je pa čez Logove privlekla volovsko vprego in voz. Voz je naložen tik-tak. Oče pa je bil tudi gasilec. Zato je namesto čez Loge voz preusmeril na Mlačevo, da smo se potem kar tam ustavili ob robu ceste. Le vola sta bila te nedelje tako počasna, kot še nikoli prej, a smo vseeno prišli do Šavra!

Oče in mama in Taja so šli na veselico, midva z bratom pa sva se morala izmenično skoraj do večera menjati pri živini, da sva brenclje otepala. A je Taja nato vsakemu prinesla COCKTO.

 

Z lojtrnikom na mlačevsko veselico - drugič

Bilo je okoli kresa, pisalo pa se je leto Gospodovo 1961 ali pa morda kakšno povrhu. Vroče kot v peklu. Pa še nedelja je bila povrhu. Na Mlačevem pa je bila na Šavrovem vrtu gasilska veselica z dobrepoljskimi muzikanti.

Čisto na drugi strani ZA GRADCA so se mlajši možakarji hitro zbrali sredi popoldneva pri Mežnarju, ki je ravno tako pripeljal z volovsko vprego suho mrvo za zmetat. Pomagali so mu jo brž zmetat v svisli, nato so poiskali še Vičevega očeta in – hajd na veselico.

So pa v tistih časih veselične prostore ogradili z zelenimi vejami, na vhod postavili mizico z blagajno in ob njej kakšno mično gospodično, ki je šopke pripenjala. Zraven pa je bil obvezen mrk gasilec, ki je fantom in možakarjem dobro zaračunal vstopnino.

In ZA GRADČANI? Kaj? Sploh niso parkirali voza in živine, pač pa so z razpotegnjeno harmoniko in lojtrnikom zapeljali na sredo Šavrovega vrta.

Potem? Ja. Potem so se vsaj še dva meseca po vseh mašah pogovarjali samo še o tem.

 

S fičkom v Račno BREZ IZPITA?

V Račni so kupili nov gasilski kombi. Veselica s prevzemom in krstom s šampanjcem (pa brez župnikovega blagoslova!) je bila leta 1973.

V ZA GRADCU se je ravno v tistih letih menjala generacija – stari so se »odpravljali v gasilsko penzijo«, mladi pa smo bili še s PUHOM oziroma s kakšnim TOMOSOM pomazani. Avtomobili v vasi so bili prekleto redki, gasilci pa še sploh nismo razmišljali o njem. Le Janez Kastevčev, ki je bil med drugim in mlad in zagnan gasilec, pardon, takrat že podčastnik, in tudi šlosar, je imel enega fička, ki pa se mu je že malo dno ugrezalo. Zato je med pragove po dolgem in počez našvasal nekaj okroglih navadnih cevi. Motor je delal, le izpita od nas tamladih ni imel še nobeden.

Brlančkov oč je bil pa PRECEDNIK. Rekel je: »Fantje! V Račno moramo it!« In smo šli.

Vsi smo fotrom takoj po južni pobrali paradne uniforme (po severni pa še kakšen dinarček), jih v pasu malo skupaj nabrali in se dobili na gasilskem vrtu. Vseh nas šest je posedlo v fička, spredaj pa smo dali na desno še PRECEDNIKA (če bi imel fičko štiri vrata, bi ga dali zadaj!), vzeli PRAPROT s seboj in se peljali kar čez hosto, čez Lazce in Logove in prišli v zadnjem trenutku na veselico.

Menda je bila na Jurjevem vrtu.

Brlančkov oč se je dalj časa zadržal v pogovoru s starejšimi Radenčani, mi tamladi smo pa muzikante okupiral, ki so nam po ozvočenju  naredili dobro reklamo. Pa miličnikom tudi, ki so nas cel večer nekam postrani gledali ... Kje, pa kdaj smo šli potem domov, pa vam ne povem, da ne bodi izvedeli miličniki.

 

VIHAR je pokrival občinsko blagajno

V Veleupljah je vihar leta 2013 vzel vso stvar v svoje roke in s poslovno-stanovanjskega Adamičevega centra del strehe vrgel na Komuno menda zgolj zato, da bi obtežil čisto prazno komunsko blagajno – tako nam vedno pravijo, kadar bi mi radi ZA GRADOM kaj postorili.

 

IPF, SODIŠČE in VIHAR v kozarcu

Isti vihar je del strehe z Adamičevega centra vrgel na VELUPELJSKO SODNO PALAČO, v kateri so črno na belem menda ravno takrat IPF z ekspeditivnimi advokati našli ZA GRADČANE, da niso plačali vrtenja skladbe TIŠINA na 33 obratov med PAVZAMI še iz starega gram-o-FONA. TIŠINO naj bi brez-obrazni (beri: ni se nobenemu predstavil) AGENT 007 zaznal na enem razvpitem Lambergarjevem turnirju, kjer medna trgajo gasilske cevi.

Kljub temu so se ZA GRAŠKI gasilci skupaj s šentjurskimi povzpeli po teleskopski lestvi NA SODNO PALAČO in kolikor so najbolj hitro mogli, pokrili veliko luknjo na strehi, da se ne bi videlo in slišalo še po okolici, kakšne grehe delajo ZA GRADČANI. A vse zaman! Plačati so morali 500 % zamudne obresti, pa še nekaj sodnih birokratov zraven!

Drugič, ko bo spet ukrepal VIHAR, so rekli, da ne bodo dali več folije na strešne luknje, temveč bodo prišli z ribiškimi mrežami in lovili avtorja TIŠINE, ki tako oderuške obresti zaračunava.

P. S. Drugi gasilci so se sicer na to TEMO in TIŠINO veliko pridušali za številnimi šanki, še posebej ob zaključkih svojih veselic, a v fris tega še danes ne upa nihče nekomu povedati, da GASILCI delamo tudi za PLAČE URADNIKOV, ki s humanitarnostjo nimajo nobenih stičnih točk, razen občasno pri »rdečem« križu.

 

ŽLED in POLOM

Že dan pred svečnico leta 2014 so naši mladi gasilci dobili prvi poziv, naj gredo reševat podrta drevesa s cest. Nato dobijo drugi poziv dobro uro po polnoči, naj gredo v intervencijo na ono stran proti Dobrepolju. »Nič hudega,« so dejali. »Gremo pa še tja.« In so šli. Skoraj do jutra so se 4 skupaj še z ostalimi 20 matrali, da so cesto odprli. Zjutraj pa so cestarji postavili zapore cest, »oni drugi«, ki imajo tudi plave lučke, so pa kasirali.

Komu je šel ta POLOM na roko?

 

Streljanje kanalizacijskih cevi!

V ZA GRADCU smo leta 1979 pripeljali in zakopali (seveda tudi sami ročno položili) 800 m betonskih cevi za meteorno kanalizacijo v enem mescu. To takrat ni uspelo niti Ivanu Zidarju v najboljših letih. Ko so nas z vodstva krajevne skupnosti prišli spraševat, kako nam je to uspelo, smo jim praktično pokazali: »Streljali smo jih z lesenim ribniškim topom, vozili pa s kulco za na zelnik.«  

 

MAČEK pod češpljo

Leta 1981 Ivan Maček Matija ni hotel na pripravljen banket v dvorano zagraškega gasilskega doma po odkritju spominskega obeležja v Grahovcu, ampak sva mu morala s PREDSEDNIKOM postaviti posebno mizo pod »Mežnarjevo češpljo« - za MAČKA in za šoferja.

Ob tem njegovem trmarjenju smo si nekateri mislili: »Saj nisi za drugam kot za pod češpljo!« Reči (na glas) pa si tega nismo upali, le potem smo se na ta račun še večkrat hihitali.

 

Vlečenje gasilske C cevi

Ko so na vrhu fajerbergerskega ferajna izvedeli, da bomo leta 2011 v ZA GRADCU začeli trgati C cevi, so se močno zbali, da se nam je utrgalo.

A jim lahko zagotovimo:

»Do zdaj smo že štirikrat to počeli,pa se ni še nobena strgala.«

S5 Box