Mladina v preteklosti

Prva generacija mladih gasilcev in gasilk

Društvo je že na začetku svojega delovanja vključilo mlade člane in članice, ki so začeli s trdim delom na več področjih - od nabave motorne brizgalne, gradnje gasilskega doma, pa do organizacije raznih kulturnih prireditev. Vse to je trajalo skoraj 20 let, ko se je mlada generacija v začetku leta 1965 že nekoliko postarala, delno zaradi odselitev in nekaj smrti med starejšimi člani, pa tudi zaradi občasnih »političnih posredovanj«. Tako je bilo aktivnega članstva spet sorazmerno malo.


Druga generacija

Zato so se na občnem zboru odločili, da v svoje vrste vključijo novo mlajšo generacijo, staro od 7 let naprej. Bilo nas je vseh skupaj za eno »dobro desetino«, ki smo lahko prvič prijeli za gasilsko orodje in se naučili pravilno razvijati in zvijati cevi, močnejšim pa je bilo pod nadzorom že dovoljeno, da so poizkusili na »kurbl« vžgati motorno brizgalno. To opravilo je bilo kar precej nevarno, če zagonsko ročico nisi z vso silo in odločno zavrtel, ker do tedaj motor ni imel dodatnih pipic, da bi nekoliko zmanjšal kompresijo in je predvžig lahko sunkovito zavrtel ročico nazaj ter večkrat zato koga močno udaril po rokah ali še kje drugje, če ni bil previden.

Poleg tega so nam na začetku našega gasilskega »pripravništva« starejši dali čisto praktične naloge - razno pospravljanje po prostorih gasilskega doma in okoli doma ter urejanje in čiščenje gasilske opreme in orodja.

Že po nekaj tednih "našega pripravništva" so nam starejši člani naročili, da bi posadili 7 lip na vrtu okoli gasilskega doma. Delo smo vzeli zelo zares in okoli šest do sedem metrov visoke izkopali v bližnjem hribu pod razvalinami boštanjskega gradu ter jih na rokah privlekli po Podgradnicah na gasilski vrt, skopali jame in jih pod kontrolo takratnega prvega mentorja in poveljnika Antona Novljana st. pravilno posadili, obžagali in privezali h kolu.

Od vseh teh lip zdaj rastejo samo še tri, saj smo dve na zahodni strani morali posekati zaradi poznejše gradnje prizidka za garažo, sejne sobe, predprostora s čajno kuhinjo – bifejem in WC-jem ter eno zaradi asfaltiranja dvorišča, eno na južni strani zemljiške parcele pa so po pripombi soseda odstranili, ker naj bi mu preveč smetila dvorišče.

Kmalu po razvitju prapora 5. 6. 1966, ko smo bili formalno ob tej priložnosti pred drugimi gasilci razglašeni za nove mlade gasilce v društvu, smo začeli z vajo, takrat poimenovano trodelni napad. Vaje so potekale v glavnem pod velikim Vičevim kozolcem, treniral pa nas je Brane Zorenč, ki je malo prej prišel od vojakov in je to vajo spoznal že pri vojakih.

Ko smo jo že dokaj dobro obvladali, smo aprila 1968 odšli na občinsko gasilsko tekmovanje, ki se je odvijalo ob zdaj že podrtem gasilskem domu v Grosupljem. Bili smo najmlajša desetina, ki bi morala tekmovati v posebni kategoriji (verjetno mladinski), a so nas dali kar med ostale tekmujoče, ker druga društva v zvezi sploh niso imela izurjenega gasilskega podmladka v tej kategoriji. V praktičnem delu pri razvijanju gasilskih cevi na 105 m in "trodelnem napadu" smo se kar dobro odrezali, le s teorijo smo imeli nekaj težav.

Naslednje leto je delegat Občinske gasilske zveze Grosuplje na občni zbor društva prinesel diplomo naši nastopajoči ekipi (kar je razvidno iz zapisnika), a je v arhivu nimamo arhivirane.

Nato se je skoraj vsako leto na novo vključilo nekaj mladih gasilcev in gasilk, ki smo se v sedemdesetih letih preizkušali v organizaciji raznih kulturnih prireditev, veliko je bilo raznih plesov in zabavnih prireditev z živo glasbo, pa tudi kar nekaj gasilskih dejavnosti smo mlajši že več ali manj sami izvedli.

Ob odprtju vodovoda 1974 je bilo vključenih 10 mladih gasilk in približno polovica se jih je vključila tudi v gasilska izobraževanja, med njimi je bila tudi Vida Hočevar, ki je bila kar 18 let blagajničarka društva. V tem času je kar nekaj mladih že opravilo tudi takrat poimenovane podčastniške tečaje.

Z nabavo prvega motornega kombi vozila je bilo treba poskrbeti tudi za garažo, pa vedno bolj se je začela kazati potreba po raznih prenovah posameznih delov gasilskega doma. Mladi smo pri tem odigrali ključne vloge.

V začetku osemdesetih let pa vse do osamosvojitve Slovenije je bilo gasilstvo v Zagradcu prepredeno z raznimi gradbenimi deli, tako na gasilskem domu kot v sami vasi. Verjetno se je tudi zaradi tega generacija, rojena po letu 1950, večinoma ustavila v domači vasi in si zgradila tudi svoje nove hiše.

 

Tretja generacija

Ob prevzemu novega gasilskega avtomobila za prevoz ljudi in orodja IMV kombibus smo v gasilske vrste leta 1988 sprejeli še 19 pionirjev in pionirk. Od teh jih je trenutno še polovica aktivnih, nekaj se jih je zaradi porok ali drugih vzrokov odselilo, nekaj pa je tudi neaktivnih.

Sledila je kriza takoj po osamosvojitvi, ko se je med drugim začel med nekaterimi člani pojavljati neko na pol privatizacijsko razmišljanje, pa tudi razmerja v sami gasilski organizaciji na različnih ravneh so na primer občasno naplavljala razna ne bodi jih treba vprašanja kot o liku sv. Florijana, pa kakšne dejavnosti naj bi se v gasilskih domovih odvijale in podobno. Včasih je šlo celo tako daleč, da ljudje z izrazitimi socialno-humanitarnimi pogledi skoraj niso imeli besede pri odločanju.

Nam pa se je že od samega začetka kot smola držal neporavnan kredit, ki je nastal ob generalni prenovi in dozidavi gasilskega doma. Pri tem je treba zelo natančno reči, ko se nekateri še zdaj hvalijo, kako so bili »zlati časi« takrat, ko so ustanovili SIS za požarno varnost. Ja, za gradnjo velikih centrov, pa še to ne povsod (npr. Dobrepolje). Mala podeželska društva, brez botrov (takih in drugačnih), pa smo životarila, pa še inflacija je pri kreditih naredila svoje.

Zato približno polovica prej omenjene mladi kolikor se ni odselila, tudi ni več aktivne, še posebej z Lobčka. Kljub temu pa so se po zaslugi nekaterih bolj izpostavljenih ljudi na funkcijah razmere postopoma začele spreminjati na bolje.

Med tem časom je preraslo svojih 7 let starosti kar cela nova generacija mladih. Že leta 1993 smo tako naredili prvi večji vpis mladih gasilcev in gasilk ter začeli z njimi trenirati. Čez 4 leta je sledil še nekoliko večji vpis mladih in iz PGD Zagradec se je kar naenkrat pojavilo že po letu 1998 več ekip na različnih meddruštvenih in občinskih tekmovanjih, večkrat pa tudi na regijskih in celo nekajkrat na državnih.

Tik pred prevzemom sedanjega vozila GVM je kar 22 večinoma mladih že opravilo nadaljevalni tečaj za gasilca. Marsikateri od njih je opravil še druge tečaje za dosego novih činov in specialnosti. Ta generacija pa je pravzaprav zdaj že skoraj v celoti prevzela vse vodstvene in predvsem operativne naloge društva.

 

Za zaključek

Statistično razmerje med člani in članicami pa trenutno kaže 56:31 – sicer za moške. Menimo, da je to razmerje za tako majhen požarni rajon, ki šteje okoli 25o volilnih upravičencev in vsega skupaj nekaj čez 360 vseh prebivalcev, ugodno. Naš cilj ni, da bi bili vsi gasilci, temveč samo tisti, ki se odločijo za to humanitarno poslanstvo in potem delajo na tem po svojih najboljših močeh. S takim pristopom so pa vrata v društvo vsakomur odprta.

 

S5 Box